“Adolf Mljač je nesporen slikarski talent, ki se je v nekaj letih razvil v pomembnega likovnega ustvarjalca. Z napornim študijem se je prebil do spoznanja vrednosti likovnih prvin, iz katerih organizirano gradi svoja dela. Kot rojeni figuralik uporablja pri tem figuro, vendar mu ta ne služi kot objekt, ampak kot dinamično kompozicijsko sredstvo, kot element, ki se da likovno do kraja izrabiti. Mljač gradi svoja dela na podlagi linearne strukture, z linijam konkretizira like, katere simbolična barvna skala samo pomensko dopolnjuje.” je daljnega leta 1959 v Celjskem tedniku zapisal znani slovenski umetnostni zgodovinar in likovni kritik Jože Curk. Temu celostnemu opisu umetniškega opusa Adolfa Mljača pravzaprav ni kaj dodati – veljaven je še danes.
Celjski umetnik Adolf Mljač, gospod častitljive starosti in mladostniškega duha, je izvrsten samouk, ki je v preteklosti večkrat razstavljal tudi s priznanim umetnikom, prav tako samoukom, Jožetom Tisnikarjem. Slikanja se je učil pri slikarju in scenografu Avgustu Lavrenčiču ter kiparju in industrijskem oblikovalcu Cirilu Cesarju. Poleg tega je zvesto sledil evropskim tokovom moderne likovne umetnosti, kjer je navdih našel predvsem v kubističnih delih Pabla Picassa, a tudi ostalih slogov prejšnjega stoletja, od nadrealizma, ekspresionizma do konstruktivizma. Mljačev navdih je tudi irski umetnik Francis Bacon, čigar vzporednice prepoznamo v figuralni motiviki in izrazu Mljačevega likovnega dela. Njune pol abstraktne in pol realistične figurativne upodobitve zveriženih človeških teles, udov in obrazov so ustvarjene v ekspresionističnem stilu s pridihom nadrealizma in zbujajo občutek ukleščenosti v trenutek.
Za Mljača bi lahko trdili, da je avantgardist, ki konstantno sledi napredku, je pustolovskega duha in eksperimentalne narave. Umetnik še danes aktivno spremlja sodobne umetniške tokove in sodeluje tudi z mlajšo generacijo slovenskih umetnikov. “Umetnik naredi izdelek, ki je v skladu z vsem vedenjem človeka iz vseh področij znanosti,” pravi in dodaja, da ga v resnici zanima vse. Po izobrazbi je pravnik, deluje kot umetnik, navdihuje pa ga področje kvantne fizike. Njegove popačene figure in predvsem portreti so velikokrat namensko upodobljeni kot pomanjkljive forme z namenom, da dopuščajo gledalcu odprtost domišljije in ga tako postavljajo v interakcijo z umetnino.
Na razstavi so na ogled umetniška dela mešanih tehnik, ki jih umetnik spretno kombinira, od olja, akrila, do pastela na platno ali na papir. Zagotovo pa velja, da tehniko kolaža Mljač privede do vrhunskosti. Mutanti, ki jih postavlja na ogled, so izdelani v kolažu ter narejeni tako precizno, da delujejo kakor naslikani in ne zlepljeni. Umetnik pravi, da uporablja izključno papir revije Arte in zavržene ter od dežja uničene jumbo plakate. Na platno sprva nariše čvrsto risbo, nato sestavlja in lepi ter na koncu doda še barve.
Tehnika kolaža je v zgodovini likovne umetnosti sprva imela le dekorativno vlogo. Šele v 20. stoletju in s pojavom industrije ter potrošniške družbe pridobi kolaž estetsko vrednost in ugled. Kolaž je edinstven način izražanja, ki pomeni avtomatiziran odziv in kritiko stanja družbe, saj gre za reciklažne materiale, ki prihajajo iz množične proizvodnje in popularne kulture. Mljač kolažu doda vsebnost s tem, da delo obogati z njemu lastno zgodovino in časovno komponento, ki se naslanja največkrat na družbeno kritiko ter interdisciplinarno prepletanje različnih, z likovno vsebino podkrepljenih slogov.
Motivi in naslovi umetniški del kakor so Sodomija, Eva ali Homosapiens nakazujejo tudi erotično vsebino, ki jo je moč začutiti v določenih likovnih delih, medtem ko slika Tukaj smo in tukaj nas ni, ki se naslanja na temo kvantne fizike, predstavlja poskus zamrznitve v času iz sveta mikrokozmosa.
Mutanti Adolfa Mljača so simbolično ogledalo današnje spačene družbe in sprevržene morale.
Nina Jeza, Artists&Poor’s
