Avtorica (v sodelovanju z Artists&Poor’s), spodbujena z dogodki v zvezi z migranti, terorističnimi napadi, vsesplošno medijsko zaslepljenostjo ter občo vladavino strahu, ki je večinoma “znotraj prazen, okoli ga pa nič ni”, je zasnovala konceptualno intermedijsko instalacijo z naslovom “Home is… Dom je…”, ki predstavlja aktualno temo položaja subjekta znotraj umetno ustvarjenega sveta medijsko napihnjenih informacij, ki danes popolnoma obvadujejo območje prepričanj “navadnih” državljanov.
V ta namen smo v prvi vrsti želeli opozoriti na to, da je na mnenje subjekta mogoče vplivati docela neposredno, takorekoč “v živo”, in mu s pomočjo sodobne intermedijske tehnike spodbuditi čutila tudi takrat, ko tega niti najmanj ne pričakuje – v varnosti umetniške galerije.
Projekt je zasnovan tako, da se opazovalec sprehodi skozi temen prostor, prekrit s perzijsko preprogo, opremljeno s senzorji, do na posebnem mestu postavljenega monolita, v katerem je računalniški ekran.
Vsebinski del se navezuje na temo migracij, odtujenosti, odvzema pojmov domačnosti in osebne identitete skozi mojo lastno, osebno zgodbo. Video sem posnela v času svojega prvega daljše-časovnega bivanja v Turčiji, ko sem se spopadala z najrazličnejšimi vrstami izzivov in problemov ob nenehnih poskusih asimilacije v tamkajšnjo družbo in kulturo, ki mi je kar naprej postavljala vse večje in težje ovire. Skozi svojo izkušnjo pa se želim povezati s premnogimi, dosti težjimi izkušnjami beguncev, ljudi iz Sirije, ki so izgubili svoje domove v popolnosti, so prisiljeni živeti na tujih tleh in se spopadajo z mnogo globljimi problemi kot sem se jaz prostovoljno. V videjih se prikazuje moja roka, ki se nežno giblje, v ozadju je odprto okno in pred njim zavesa, ki prav tako nežno plapola v vetru. Subtilni gibi roke in zaves vzbujajo občutke nežnosti, domačnosti, canny[1], nekega občutka udobja, a istočasno tudi občutke domotožja, žalosti in hrepenenja, ko se zavemo zgodbe, ki stoji za tem. Dvojnost pojmov canny – uncanny, oziroma heimlich- unheimlich, psiholoških terminov, ki ju je prvotno raziskal Ernst Jentsch in kasneje fiksiral Sigmund Freud, še lahko ustrezno sovpada s konceptom, ki ga želim tukaj predstaviti, in sicer v smislu nečesa, kar lahko dojemamo kot znano/domače, a se istočasno zavedamo tudi njegove prostislovne, tuje, grozeče narave. Individuum, ki je podvržen določenim življenjskim pogojem, še posebno, če nima druge izbire, mora nekako preživeti ter se temi pogoji in drugačnim življenjskim razmeram prilagoditi.
Gon za preživetjem posameznika programira na način, da mu tudi tuje sčasoma postane sprejemljivo in navsezadnje tudi domače. Na primer, tudi sama sem se vedno znova privajala novemu okolju, ga ponotranjila, si zgradila svoj lastne občutek doma in domačnosti, v katerem sem se lahko počutila varno in od koder sem lahko črpala upanje za lepšo prihodnost. Pa vendar se ti upi marsikdaj, za marsikoga nikdar ne uresničijo, ostajajo prisotne le kot imaginarne rešilne bilke, ki nam pomagajo lažje psihično preživeti iz dneva v dan.
Instalacija opozarja na prepletenost vsakdanje brezskrbnosti na eni ter boja za preživetje na drugi strani. Medijska pozornost prehaja med enim in drugim populistično lahkotno, usmerjeno in predvsem komercialno, medtem ko je realna situalcija na migrantskem “terenu” povsem drugačna. Tudi ekonomska migracija ne pomeni nujno brezskrbne svobode, kakor vidimo iz dogodkov, ki polnijo tiskane in druge medije. Obiskovalcu želimo pričarati občutek integracije, poskusa doživetja začasne pomiritve z okoljem in očaranje nad novim, ki ga na nepričakovanih mestih in ob nepričakovanem času (naključno korakanje po preprogi) prekinjajo neprijetni, grozeči in tesnobni zvoki. Integracija je proces, ki zahteva ne le asimilacijo, temveč predvsem ustrezen mind-set: okolje, ne glede na svoje imanentne lastnosti, od posameznika zmeraj zahteva prilagoditev, torej kompromis. Prenesti brezskrbnost modernega Evropejca pomeni tudi sprejeti možnost nepričakovanega. “Expect the unexpected,” kot rečeno.
Tehnični del:
Delo je interaktivna AV instalacija, projicirana na stene galerije ali v ta namen izdelan blok, postavljen v galerijski prostor, dimenzij cca. 1,5 x 1,5 x 2m. Lahko je projiciran tudi na LCD ekranih, čeprav je preferenčna večja projekcijska površina. Prostor je v celoti zatemnjen, da video kar najbolj izstopa in pride do izraza. Tla pokriva perzijska preproga večjih dimenzij. Video instalacijo vsebinsko dopolnjujejo predmeti (kipci ali predmeti uporabne umetnosti), pritrjeni na zid in postavljeni v prostor.
Video instalacija je sestavljena iz štirih videov, ki so bili zajeti zaporedoma, tako, da so si med seboj zelo podobni (fotografije spodaj prikazujejo različne sekvence filmov).
Videi imajo zvočno podlago, ki so realni zvočni posnetki iz ozadja (zvoki ulice in okolja- ptice, molitev iz mošeje, zvoki iz drugih stanovanj in gospodinjstev iz soseske). Vsak video v povprečju traja 5 minut.
Zraven osnovne instalacije z videom smo prostoru dodali še s senzorji opremljeno perzijsko (ali podobno) preprogo. Namen je, da zraven realnih zvokov iz ozadja obiskovalec s hojo po preprogi sproža različne “dodatne”, a nepričakovane zvoke, ki so vzeti iz realnih situacijskih momentov migracij: prihod vlaka, zvok nezadovoljne množice, padanje kamenja, opozorilni streli, žvižganje, šum razburkanega morja in vetra in podobno.
Načrtovan je raznolik izbor materialov in tehnik, ki segajo na različna polja intermedijskega performativnega izražanja – od slikarstva, kiparstva, videa, elektronike, programiranja, sodobnih računalniških komponent, in sodobnih likovnih praks.Avtorji bomo pripravili tudi spremljevalni filozofski tekst, ki bo obiskovalcem predstavil teoretično ozadje projekta, ga opredmetil tako, da ga bo povezal s temo, torej občo umetno fobijo, ki je seveda tudi posledica migracij, ki smo jim še vedno priča.
Delo z naslovom ˝Dom je …˝ (˝Home is…˝) je torej interaktivna instalacija, sestavljena iz štirih (oziroma dveh) video projekcij na stene razstavnega prostora. Na tleh je perzijska preproga večjih dimenzij, v prostor so umeščeni gibalni senzorji, ki ob sprožanju predvajajo različne zvočne elemente. Video projekcije imajo tudi svojo zvočno podlago, realne zvočne posnetke iz ozadja (zvoki ulice in okolja – ptice, molitev iz mošeje, zvoki iz drugih stanovanj in gospodinjstev iz soseske). Vsebinsko se navezuje na temo migracij, odtujenosti, odvzema pojmov domačnosti in osebne identitete skozi osebno zgodbo.
“Video sem posnela v času svojega prvega, časovno daljšega bivanja v Turčiji, ko sem se spopadala z najrazličnejšimi vrstami izzivov in problemov ob nenehnih poskusih asimilacije v tamkajšnjo družbo in kulturo, ki mi je kar naprej postavljala vse večje in težje ovire. Skozi svojo izkušnjo pa se želim povezati s premnogimi, dosti težjimi izkušnjami beguncev, ljudi iz Sirije, ki so izgubili svoje domove, in so prisiljeni živeti na tujih tleh in se spopadajo z mnogo globljimi problemi kot sem se jaz prostovoljno.”
Aleksandra Farazin (1981, Ptuj) je diplomirala na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru, Oddelku za likovno umetnost (2011), pod mentorstvom profesorja Ota Rimeleta, na področju vizualne (risba) in konceptualne (performans) umetnosti (Fenomen avtoportreta in izraznost risbe). Dodatno se je izobraževala na poletni univerzi na Finskem (Helsinki Summer School 2011 / Collective Paintings Workshops), pod mentorstvom Teemu Mäki in Sampsa Indrén. Aleksandra Farazin je aktivna kot vizualna umetnica, pedagoginja na področju likovne umetnosti in kulture. Kot neodvisna umetnica deluje na področju vizualne in konceptualne umetnosti, land art-a in bio art-a. Živi, ustvarja in razstavlja v Sloveniji in v Turčiji, kjer je sodelovala na 3. mednarodnem trienalu v Istanbulu (3rd International Istanbul Triennial 2016) s svojo organsko umetniško instalacijo. Njena dela so vsebinsko konceptualna, analitična, intervencijska ter avtorefleksivna, zelo pogosto tudi v odnosu do narave.
[1]…˝careful; cautious; prudent˝…˝gentle; careful; steady˝… ˝snug; cozy; comfortable.˝
Source: http://dictionary.reference.com/browse/canny
