Andrej Brumen Čop in Mitja Ficko, predstavnika mlade generacije sodobnih slovenskih umetnikov, sta slikarski študij zaključila pri Metki Krašovec na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost. Danes sta oba uveljavljena in prepoznavna avtorja.

Andrej se je na evropski prestolnici kulture že predstavil, in sicer leta 2005, ko je ta naziv pripadel irskemu Corku. Mitja pa je bil izbran v družbo stotih najbolj perspektivnih umetnikov svetovnega formata, rojenih po letu 70. Zato ne pretiravamo, če povemo, da sta priznana umetnika mlajše generacije, iskana ne samo pri nas, ampak tudi v svetu, in v posebno čast mi je, da lahko spregovorim nekaj besed o razstavljenih delih, torej o Vešči ter o Prinašalki luči.

Čopova Vešča je akvarel, ki to istočasno ni. Simbolika mogočne vešče, žuželke, ki hoče dajati vtis, da gre za neko nežno, krhko bit, ki je zgolj po naključju ali zaradi igre narave opazovalcu v resnici grda. Ta namreč pozablja, da opazuje zunanjost forme. Vešča pušča sledi – o tem smo se lahko vsi že ničkolikokrat prepričali. Brumen Čop pa nam tovrstno sled ponuja v interpretirani obliki, v obliki ujetega odtisa, ki spominja na delikatni preostanek prahu, ki je ostal, ko je nočni metulj že izginil.

Tudi Vešča je nočna iskalka luči. To iskanje pa jo lahko drago stane: če luč najde, se lahko na njej scvre in pogine. Izgine, a pusti odtis. Vsebina postane zgolj forma – le dozdevek tistega, kar je nekoč bilo. V tem spominja na življenja smrtnikov, ki puščamo, vsak po svojih močeh ter bolj ali manj naključno, svoje bitnostne odtise v svetu, ki ga živimo.

Čop je tudi pri uporabi slikarskega materiala poustvaril takšen efekt. Uporabil je klej in pigmente, belo kredo in veliko vode, ter ustvaril popoln vizualni efekt akvarela, ki poudarja sporočilnost motiva – pogledu se razkriva kot prosojen in svilnato nežen, čeprav je material pravzaprav izrazito grob. Vodni nanosi so narejeni na slepo: po vsakem je potrebno sušenje, ki šele za nazaj razkriva motiv – odtis nočnega metulja. S tem slika dobi še dimenzijo individualnosti in neponovljivosti.

Mitja Ficko motive odstira s svetlobo. V množici išče posameznosti; iz globine gozda osvetljuje nekaj, kar deluje grozeče, kar je morebiti celo onkraj naravnega in zato še toliko bolj mistificirano. In dokler je to nekaj v temi, ga je pač treba osvetliti. Zato naslov: Prinašalka luči.

Pošast v desnem spodnjem kotu spominja na satirja iz grško-rimske mitologije – gozdni satir, ki je pol kozel, pol pa človek, ohranja enakovredni polovici: glava in zgornji del trupa sta človeška, medtem ko so živalske specifike prihranjene za spodnji, manj galantni del trupa. Satir, za razliko od Prinašalke luči, deluje precej bolj človeško – zdi se, da obvladuje svojo živalsko polovico, medtem ko je človečnost Prinašalke reducirana na podobo nežnega ženskega obraza, ki ga je zaradi diskretne svetlobe potrebno šele prepoznati.

Je ta pošast morda sodobna nimfa, s kozjim trupom, katerega človeški ostaja le še obraz? Ali pa je Prinašalka luči prispodoba Deklice z vžigalicami? Ki skuša svetlobo gorečih vžigalic zadržati v trajanju, da bi nazadnje, ob prasketanju poslednje, tudi sama ugasnila? Na podoben način Prinašalka išče nekoga, ki mu bo svetlobo prenesla. Ga pre-svetlila. V nasprotnem primeru sicer luč počasi, a zanesljivo, ugaša.

Sliki sta monumentalni zato, da povzročata efekt, ki ga pri manjših formatih sicer ne moremo doseči. Kakor Čopova Vešča zahteva natančnejši pogled, da bi lahko pokukali onstran zgolj površinskega, odtisnjenega, je isto mero zavzetosti potrebno vložiti pri Fickovi Prinašalki luči. Pogledati dovolj od blizu in dovoliti gozdnim sencam, da nas posrkajo. Potem bomo prej razumeli, da je onkraj teme zmeraj dovolj prostora – tudi za upanje, resnico ali lepoto.

Če je Andrej Brumen Čop po likovnem izrazu minimalist, je v tem smislu Mitja Ficko njegovo nasprotje – simbolist. A vendar, sta si tudi zelo podobna. Povezujeta se v predanosti, sporočilnosti likovnih del, v vizionarskem občutku za pojem lepote ter v obojestranskem vztrajnem iskanju tistega, česar na prvi pogled ni videti: povezanosti nepovezanega, lepoti ne-lepega ter pomembnosti svetlobe za življenje bivajočega kot takega.

Naj se jima zahvalim prav zato. Da nas vsakič znova presvetlita.

Nina Jeza

 

Galerija E2RD JEWELLERY , Gosposka ulica 34, Maribor