Artists&Poor’s, Od Pekla do pekla

DE DIABOLO

Vsak od nas, cenjene dame in gospodje, ima svojega. Hudiča namreč.

Govoriti o njem na splošno pomeni neumnost, ki je ne kaže ponavljati, kakor bi se že smeli naučiti iz preteklosti.

Zato bomo mi pošteno priznali, da bomo govorili subjektivno. S polno odgovornostjo, seveda, a vendarle subjektivno. Vse je arbitrarno, če se smemo pošaliti o tako resni temi. A šala je tu vendarle na mestu, ker predstavlja prehod med realnim in fikcijo.

Satan obstaja, če obstoji tudi njegov antipod. Torej če obstoji bog. A govoriti o eksistenci Ideje na sebi je v resnici nepotrebno, če se je, kot hočemo mi, lotimo subjektivno, torej razumsko, – zato jo lahko kot zgolj eno izmed njenih logičnih kategorij enostavno zaobidemo. Ne kot neobstoječo, o tem sploh nočemo soditi, a vsekakor kot našemu cilju docela nepotrebno. Bivanje Ideje je za obstoj njenega pojma tako malo pomembno, da se mu v razumski razpravi mirno odrečemo.

Zavedamo torej se, da je pot, ki ji sledimo, subjektivirana, dojemljivi smo za resnico, da bo za dokončni sestop s pesniškega Parnasa potrebno zastaviti vsaj kožo, če ne celotne biti. Potrebno bo spregovoriti o bistvu tistega, o čemer je prepovedano govoriti. In tega ne trdimo z religioznega, temveč z umetniško-filozofskega stališča. S pozicije tiste umetnosti, ki jo je umetnostna zgodovina sicer že identificirala kot objektno. Kot ready-made ali object-art.

Pustiti objektom spregovoriti, naj bodo še tako banalni, grozljivi ali nevarni, je dejanje, ki skuša subjekt osvoboditi verig, ki mu jih zategne bivanje: določenost z mnenjem velikega Drugega, okuženost z Absolutom ter dejstva sveta so členi, ki zapletejo mišljenjsko membrano modernega uma v učinkovit aparat prepričevanja – zmeraj nam je, kar priznajmo si, potreben objekt, nekaj, kar si želimo, tisto, kar nas navdihuje, nekaj presežno vrednega. Objekt, ki si ga želim, s tem postaja subjekt moje želje. Postaja pulzija moje želje, hvala gospodu Lacanu. On je namreč najrelevantnejši, da razsodi v sodbi tisočletja, takorekoč: ali obstoji dejanska razlika med pulzijo želje in objektom te želje? In če obstoji, kakor so recimo z Lacanom prepričani Man Ray, Marcel Duchamp, Salvador Dali ali celo Pablo Picasso – kako naj se izognemo temu, da ne bi bili zli, ko pa je objekt apriori nedostopen? Ali ne bi kazalo, pravi Lacan, enkrat za vselej pustiti objektu, da spregovori?

Beseda, spomnimo na Sveto pismo, je arche Logosa; tista, ki v resnici ustvari ‘nebo in zemljo’ – v dobesednem smislu je šele z Besedo moč prenesti blagodejne učinke razumevanja resnice drugemu. In enako, seveda, velja za besede, ki jih namenjamo največjemu Zlu, Satanu. Nič takega ni videl Dante, ko se je spustil v zadnjo kotanjo devetega kroga, česar ni izkusil v že prehojenih krogih – vsaj ničesar, kar bi ga utegnilo bitnostno prestrašiti. On je torej že zastavil svojo kožo – človeško bistvo je tisto, kar je treba rešiti.

Dante vseskozi apelira na previdnost napredovanja in pozornost  utemeljevanja. Poslednja sodba, vsaj kar se kake ‘ocene’ Pekla in njegovih prebivalcev tiče, prav gotovo ne more biti izrečena s strani Danteja, ko pa gre vendar za njegovo sodbo. In ta mora ostati neizrečena, da lahko kot sodba sploh še vztraja. Da nam torej prepušča možnost svobodne izbire in absolutnega kreativnega akta: upe smo itak pustili, in kako prav je bilo tako, ko pa bi zdaj zanje tako drago plačali. Upali bi na Dantejevo razlago, na pomoč, na odrešitev z njegovo sladko besedo, naleteli bi pa na zid zaledenelih solza, peklenskih draguljev, ki ne morejo opravljati funkcije, ki jim je bila sicer namenjena, torej katarzičnega samo-očiščevanja duha.

Pulzija subjektivne želje, njen motor in življenje, dokončno gonilo subjektove možnosti napredovanja, v končni fazi tudi njegova moralna obsodba, – naj se zdaj, soočena s samo seboj, s svojim Pra-vzrokom kot gibalom njene moralnosti, njene možnosti za odločanje o dobrem in zlem, spoprime s tem, da poskuša dopustiti lastnemu objektu, da spregovori. Da pove njeno zgodbo, Resnico te pulzije, ki žene bit, da se bitnostno spreminja. Gre za moralistično apoteozo s popotovanjem preko teme subjektovih najskritejših, najglobljih in najintimnejših želja. Zdaj smo, gospe in gospodje, onkraj dobrega in zlega, zdaj smo – kjer je bil doslej zgolj naš Objekt. Wo Es war.

Odpoved želji, ki se mora zgoditi, v kolikor se zares odločimo za soočenje z lastnim bistvom, nas vrže v situacijo, ko smo prisiljeni zastaviti celoto Tubiti – torej tudi bivanje. In s tem bit svojega bivajočega; največ, kar posedujemo, če verjamemo recimo Heideggerju in Sartru. Svoboda subjekta, da za svoje bistvo zastavi svojo bit, je najvišji akt samouresničitve mislečega subjekta. Res je, da je rezultat take odločitve očem in možganom neprijeten, a prav za to gre, in tudi zato moramo najbrž brati BK – da bi lahko prišli na kraj s svojimi slabostmi, jih je treba analizirati. Jim pustiti govoriti, ne pa jih zastirati z zavesami neokrnjenih samopodob, umišljenih kreposti ter nagnitih vrednot, katerih temelj je že zdavnaj dodobra načet.

Najvišja odpoved želji pomeni tudi dokončno odvrnitev od fiziološke navezanosti na zapovedi čutov. Čutnost, ne glede na vsebino, zdaj ne igra več enake vloge: narava njenih zapovedi ni več aposteriorna, subjektivna, temveč se bitnosto spremeni sam dojem zavezujočosti nekega Zakona – da je namreč človek kot Subjekt toliko podrejen objektom svojega sveta, kolikor jih sam bistveno določa.

Objekt je namreč kot predmet bit po sebi, in te svoje bitnosti ne izpričuje drugače kakor s posredovanjem:

  1. s pomočjo staršev, če govorimo o vzgoji;
  2. s pomočjo boga, če govorimo o Absolutu, ter, nazadnje,
  3. s posredovanjem dejanskosti sveta, če govorimo o obstoju predmetov v njem.

In ko enkrat razkrijemo pravo naravo objekta, nas tudi subjektove želje, ki temelji na njem, naenkrat ni več sram. Goli in bosi ponižno priznavamo, da je pogled nanjo skozi ‘kristaliziran zastor’ znosnejši. Da nas je k temu privedla zaledenelost srca, je zdaj itak nepomembno. Želji smo se morali odpovedati, da bi luč božanske resnice, h kateri smo skupaj z Dantejem namenjeni tudi mi, kakor svetloba skozi prizmo diamanta takorekoč razslojila tistega, ki se je s pravilnim dojemom približal svojemu najglobljemu Zlu.

Belcebub je le eno izmed mnogih imen tega Zla. Nekako se ga je pač treba lotiti, in ker je Dantejeva morfološka podlaga lahko le biblijsko-krščanska, bomo tudi začeli pri njej.

Antični in starozavezni pisci so vzrok vseh nesreč, fizioloških (bolezen), naravnih (apokalipsa) in psiholoških (greh), pripisovali demonski obsedenosti, ti. Daimonizomenoi. Besedo daimon ali daimonion zgodovina filozofije pripisuje Sokratu, ki je svoja zabavna dokazovanja nemalokrat podkrepil z argumentom ukaza višje sile, božanskega glasu ali daimonia. Pozoren bralec zlahka zazna napetost v tekstu, ki se pojavi zmeraj, kadar se je Sokrat prisiljen zateči k argumentu demonizma. Pošteno povedano se to dogodi izključno v trenutkih, ko razumski odgovor ni mogoč – in pri Sokratu se to ne dogodi ravno pogosto. Takrat, ko odpove sokratska metoda, se babištvo idej spremeni v zaprtje duha – in osvoboditev, tako je pač prepričan Sokrat, lahko pride izvorno najpristneje pač s pomočjo božanskega odposlanca daimonia, ki je tudi edini odgovoren za posledice.

Ta druga plat sokratske medalje je nemalokrat ostala prezrta: za Lacana in Derridaja zagotovo vem, da sta se tega problema zavedala. Odgovornost, ki jo nosi subjekt z odločitvijo za posledice, je enormna. Namreč: gre za zavestno odločitev, s katero se subjekt odpoveduje svojemu najglobljemu bistvu, svojemu temelju, torej tistemu, kar ga utemeljuje kot subjekt sveta. Kot človeški jaz. Odpoved želji po prikritju subjektivnih strahov zaradi posledic nas tako razgalja v najširši razsežnosti: kot bitja razuma nas prepušča v nemilost dometu lastne misli; kot bitjem čutnosti nam onemogoča prepoznanje normativnih moralnih vrednot – objekt lahko v dokončni meri prekrije subjekt. Bit in bistvo postajata Moebiusov neskončni trak, na katerega površini se srečata, čeprav vsak z nasprotne strani.

Diaboličnost je tako prva topološka značilnost, ki jo najbrž upravičeno pripisujemo želji. Primer – demonski glas, ki Sokrata opominja in vrača na pravo pot, kadar bi njegovi čuti ali razum utegnili ubrati drugo, je prav glas želje, ki hoče biti potešena. In ta, vsakršnemu dojemu odtegnjena želja, lahko svojo izpolnitev doživi izključno v subjektivnem, pa še znotraj zavesti je cenzurirana kot diabolična. Hkrati pa gre, in to je najbolj zabavno, vsekakor za pristno človeško željo, ki zato mora nekako priti do zadovoljitve.

V kolikor torej nočemo, da postanejo bralci analitiki, moramo odločitev za dokončno razjasnitev dojema zla prepustiti njim samim, kot smo sicer že nakazali. Nikakor ne gre, da bi analitik prevzemal vlogo pacienta. Psihoanalitični transfer se dogaja na neki drugi, tako rekoč imaginarni ravni: medtem ko analizant govori, mora analitik pozorno spremljati mesta, na katerih utihne – in v vzniku tišine ali, ustrezneje, v prekinitvah govora, iskati globlji, torej psihoanalitični smisel. Dualizem resnice govora, torej sinteza besede in tišine, je polje, na katerem se pasejo ovce nezavednega, kot bi morda rekel Freud.

Mi bomo pa rekli, da gre za povsem enako pojmovanje dualizma demoničnega, kakršnega so poznali že judovski rabini. Za vse zlo, ki je prizadelo palestinske Jude, je kriva božja kazen, uperjena zoper grešno in torej neposlušno ljudstvo. Stvarnik, torej tisti, ki je odgovoren za obstoj samega temelja verovanja in s tem posledično tudi za verodostojnost moralnih zapovedi, je v enaki meri odgovoren tudi za obstoj njihovega nasprotja. Stvarnik in Satan, obstoj in neobstoj, večnost in neskončnost, Absolut in Kozmos, objekt in subjekt. Dvojice, ki umeščajo korenine tradicionalnega pojmovanja evropskega moralnega imperativa v judovski mišnaizem.

»Tam je vladar te žalostne države
do srede prsi v ledenem bil jezeri:
in laže kraj orjakove postave
grem jaz kot k roki mu orjak kateri.
Po tem boš sodil, kakšna veličina
Je trupa, delanega v tej razmeri!
Če tak lepotec, kot je zdaj zverina,
Se stvarniku namrščil je preteče,
Ni čudno, da od tod vsa bolečina.« (Pekel XXXIV, 28-36)

Satan, bogov najljubši in prvi angel, najlepši med izbranimi ter najmočnejši med poklicanimi, je tisti, ki je poskušal zmesti zvestega božjega služabnika Joba in ga prepričati, da bodo nadloge in tegobe, ki mu jih bo z Gospodovo pomočjo namenil, zadoščale za njegovo spreobrnitev in upor proti božjim zapovedim. Pravimo, da z Božjo pomočjo: Satan je namreč za skušanje Joba potreboval dovoljenje Boga Stvarnika. Še enkrat več se torej pokaže, kako zelo sta pojma dobrega in zlega odvisna drug od drugega – kakor Satanovo početje brez božjega blagoslova nima prav nobene veljave, tako tudi Jobova vztrajnost brez brezpogojne vdanosti ne more obroditi sadov.

Job je svojo preizkušnjo uspešno prestal in bil na koncu tudi nagrajen. Njegova preizkušnja sicer ni enaka Dantejevi, torej poti skozi devet peklenskih krogov, a vendarle sta si podobni v tem, da obe rezultirata v soočenju z ultimativnim zlom: Job je priveden do Behemota in Leviatana ter primoran, da se ju poskuša kljub silovitemu odporu, ki pretresa njegovo telo in duha, dotakniti, saj je taka pač božja volja. Podobno zgodbi o Izaku, preden ga uspe zaklati oče Abraham – tik pred usodnim trenutkom, a vendarle po tem, ko je bila odgovornost za odločitev že sprejeta, se vmeša višja sila in kakor v dobri arhaični tragediji s posredovanjem odloči v prid verne duše.

Bog torej od Satana zahteva poslušnost v tem, da morajo vse njegove skušnjave, namenjene božjemu otroku Jobu, biti predhodno avtorizirane. Kako moderno to zveni, kajne? Avtoriteta, ki naj blagoslovi tovrstno odločitev, deluje v skladu z Dobrim, istočasno pa zagotavlja legitimnost zlega.

Angel, ki je Zahariji v videnju pokazal velikega duhovnika Ješuo, ni mogel mimo celovitosti te prispodobe absolutne brezmadežnosti – tako na Ješuovi desni pred Gospodovim obličjem seveda stoji tudi njegovo nasprotje, njegov Drugi, nihče drug kot Satan, imenovan tudi tožnik. In kako popolna je ta primera – samo spomnimo na klasične državne ureditve: ali nista branilec in tožilec oba v službi istega delodajalca, to je države? Njuni vlogi sta sicer nasprotni, saj zagotavljata enakopravno zastopanost vseh vpletenih strani, a hkrati sta več kot očitno oba podrejena zakonodajnemu in tudi političnemu sistemu določene državne ureditve.

Dantejeva primera govori naslednje: vrednost kategorij Dobrega je obratnosorazmerna in do kraja v sovisnosti z vrednostjo kategorij Zla – enako kakor sta Ješua in Satan oba v službi Boga, in na nek način njegovi lastni podobi, je avtoritarnost moralnih kategorij lahko izključno arbitrarna, ko pa njihova vrednost ne leži v razliki med dobrim in zlim, temveč prav v njuni identiteti in medsebojni absolutni odvisnosti.

Skušnjavec, to je pravo ime peklenskega Hudiča. Diabolos, kar je latinski prevod hebrejske besede satan, in pomeni dobesedno nasprotnik, je po novozavezni mitologiji premagan s prihodom Jezusa in njegovim simboličnim odkupom vseh človeških grehov. Ješua, ki ga opisuje Biblija, ni identičen z Jezusom Kristusom, katerega življenje opisujejo evangeliji. Ješua je judovski rabin, ki je prestal skušnjavo mesa, medtem ko je Kristus z izstopom iz judovske vere ter posledično z dejanjem križanja zavestno prestal skušnjavo duha. Tudi na ravni prispodobe je pravzaprav nepomembno, kolikšno vrednost pripisujemo resničnosti navedenih dogodkov, torej dejanskosti Ješuove vzdržnosti ali Jezusove blaženosti – gre za simbolični dojem temeljne razlike med moči in morati, za zakoličenje neke norme, katere simbolična vrednost je izključno v tem, da je posledica zavestne odločitve za realni obstoj kategoričnega imperativa.

Še več: v Matejevem evangeliju beremo priliko, v kateri hudič po štiridesetih dneh bivanja v puščavi Jezusu skušnjavsko ponuja odrešitev ter ga skuša posmehljivo prepričati, naj, če je res božji sin, iz kamnov naredi kruh. Če preberemo natančno, piše takole: »In pristopil je skušnjavec in mu rekel: ‘Če si Božji sin, reci, naj ti kamni postanejo kruh.’« Jezus mu odgovori: »Pisano je: Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust.« (Mat 4,3-4)

Jezusov premeteni odgovor dokazuje, da se še kako zaveda pomena Besede, ki je navsezadnje »meso postala«. Kakor je Bog z besedo v šestih dneh ustvaril svet, bi smeli upravičeno domnevati, da bo enake moči posedoval tudi njegov edini sin. Hudič mu namreč ne sugerira, da naj spremeni kamne v kruh kakor čarodej, torej s pomočjo magije, kakor je bilo takrat v navadi, temveč naj dobesedno z ukazom ustvari božansko prano: naj torej stremuško izkoristi božanske moči v povsem zemeljske namene, za odrešitev neke nepomembne biti.

»Kako obstal sem in zazrl strmeče,
Prvo bilo je spredaj, čisto rdeče,
A drugi dve od prvega v dve plati
Režali sta vrh ram, vršič stikaje
Na glavi, tam, kjer se greben košati.« (Pekel XXXIV, 37-42)

Troedinost Luciferjevega obličja oziroma prispodoba s tremi lici ali tremi glavami, je v skladu s srednjeveškim verovanjem antiteza božje troedinosti. Ob komentarju k napisu nad peklenskimi vrati smo v tej sveti Trojici prepoznali moč, modrost in ljubezen kot tri kategorije religioznega upanja. Razumljivo torej je, da se Dante predstavitve obličja Satana loti s tega, torej antitetičnega konca – in nam naslika strašljivo podobo obraza, katerega preslikani podobi sta mu zraščeni na zatilju glave in tako družno tvorijo neko peklensko spako.

Hudič je ptič, katerega ogromna trojna krila povzročajo veter, ki skozi Kocit poganja ledeno sapo in ga kuje v led. Takega ga tudi v zgodovini umetnosti največkrat najdemo. Seveda – Lucifer je kot prvi božji angel prav gotovo imel krila – lepa, svetleča, bela krila, in oguljene netopirske plahte, ki so zaradi hitrosti padca v Kocit izgubila perje, kontrast med preteklostjo in sedanjostjo le še poglobijo. Dante skuša zdaj, in medias res, dokončno opraviti še z zadnjim delom nečistosti, katere posledice so za dušo najstrašnejše – gre za greh izdajstva dobrotnikov; torej tistih, ki so s svojim bitjem demonstrirali najvišjo krščansko vrlino, brezpogojno sočutje.

OK, problematično se zdi, ker sta zraven Judeža tu tudi Brut in Kasij, ki z »najvišjo krščansko doktrino« ne moreta imeti ničesar. Na primernem mestu bomo to dilemo razjasnili; zaenkrat je dovolj, če povemo, da skuša biti Dante še naprej temeljit in nepristranski. Kakor s kaznovanjem Judeža odpravi vrzel, ki zeva na strani duhovne substance, tako s kaznovanjem Bruta in Kasija obelodani še razkroj razumske substance. Ni namreč dovolj, da tezi nasproti postavimo antitezo – v kolikor hočemo biti več kakor zgolj kritikastri, mora rezultat našega razmisleka omogočati tudi sintezo dojema. Dante mora, da bi upravičil celovitost svojega filozofskega razmisleka, krščanski tradiciji zoperstaviti rimsko: na eni strani kot tisto, ki je krščanstvo kot ideal z umorom Kristusa uničila, na drugi pa je taisti Rim s Konstantinom krščansko vero kasneje ustoličil kot edino »vse-evropsko« vero. Dvojnost, ki jo prepoznamo kot dvoje lic istega obraza. Tretje lice, o katerem govori Dante, pač mora biti dodano – simbolika troedine božanskosti sama zahteva njeno zoperstavljenje.

In prav enako bi imel Diabolo lahko le dva obraza – v kolikor bi torej hudič zraven Juda Iškariota, ki izda duhovno substanco človeštva, v drugem gobcu mlel Danteja Alighierija – kot tistega, ki je z dojemom vsebine krščanske religije in filozofskim razmislekom o njeni formi uspel producirati umetniško delo, ki omogoča katarzično odrešitev aposteriori brez posredovanja božanskega bitja – Dante je napisal Vodnik po Nebeških Svetovih. Lonely Planet danes je nič v primerjavi s tem.

Povedati je treba, preden dokončno sestopimo in se dvignemo iz te smrdljive luknje, da je Dantejeva namera skrajna in do konca radikalna. Ker verjame, da je nujnost odrešitve človeške biti tudi v tem, da do kraja prepozna in s tem dokončno ukine lastne nemoči in se z ovedenjem le-teh odreši greha, je potrebno verjeti tudi, da je moč gospodarja teme premagati natanko z istimi sredstvi. Če je nasprotje teme svetloba, in nasprotje zlega dobro, je seveda nasprotje govora – molk. In zato je sredstvo, ki ga kot učinkovitega predlaga in tudi uporabi Dante, naslednje: prežvekovanje treh največjih odpadnikov človeške vrste – počasno, a besno mrcvarjenje udov Jude Iškariota, Marcusa Brutusa ter Kasiusa Longinusa.

Personifikacijo ultimativega zla utišaš tako, da ji zapreš vse tri gobce hkrati.

Diha, ker je vendarle kreacija Boga, a besede – logosa – ji ne pustimo več izrekati. Zato je Dantejevo srečanje s Hudičem precej klavrno, če smemo tako reči – prav gotovo pa lahko ima tovrstni omalovaževalni odnos le en namen, in ta je, da nam natanko predoči tisto, kar v resnici hoče: odvzeti Zlu vsakršno možnost udejanjanja, tudi z močjo Logosa ali Besede, ter mu tako apriori preprečiti, da bi njemu, Danteju, vzbudilo kaj več kot zgolj grozo.

Še enkrat več se nam je, če dovolite še to, ponovila primera požrtije. Tudi Satan je zaposlen s požrešnim mletjem zmagovalne trojice – zmagovalne v smislu Who is who med največjimi grešniki Pekla.

Brutus in Kasijus – morebiti dandanes ni več tako očitno, zakaj sta prav onadva kaznovana v družbi take katoliške anti-zvezde, kot je recimo Juda Iškariot, v očeh nepristranskega opazovalca prav gotovo neskončno večji problematik, kakor sta tale dva?

Ne smemo pozabiti na Dantejevo politično udejstvovanje ter njegovo privrženost ideji velikega cesarskega imperija, takšnega, kakršnega ideal je v svoji varianti Republike videl recimo Julij Cezar, Dantejev heroj. Ideal politične ureditve, ki si ga želi Dante, je monarhični imperij razsežnosti Svetega Rimskega Cesarstva, ki bi po njegovem prepričanju povezal evropske narode pod skupno zastavo, zastavo rimske Medvedke. V kolikor torej uzurpatorju velike ideje o skupni evropski domovini odvzamemo možnost udejanjenja te ideje, smo po Dantejevem prepričanju krivi izdajstva najvišje stopnje, torej izdajstva dobrotnikov.

Za to ravno gre: obče Dobro, ki je tudi v primeru Julija Cezarja glavna pretveza za krvave politične spoprijeme v imenu obče blaginje, se s tovrstnimi akcijami sprevrača v splošno zlo, in ne moremo se čuditi, da tovrstne rože zla na koncu rodijo le trnje – trnje, ki na koncu zbode svojega lastnega Kreatorja. To se zgodi v primeru angela Luciferja; zgodi pa se povsem enako tudi v primeru Bruta in Kasija.

Da pa ne bi omejili vrednosti Brutove in Kasijeve kazni zgolj na politične razsežnosti, omenimo še povod, ki ju je zapeljal v greh. Prepričanje, da se za Cezarjevo veliko idejo Rimske Republike skriva krvavo tlačanstvo tirana, katerega edina preokupacija sme ostati izključno ohranitev lastne moči, je morda dovolj kredibilno za izpeljavo naklepnega umora. A dejstvo, da se je za tovrstne akcije potrebno obrniti proti osnovnim principom človešnosti, da je treba torej v imenu ‘višje resnice’ žrtvovati življenje sočloveka – to je našemu želodcu domala neprebavljivo. Ne moremo namreč verjeti, da bi se lahko anarhisti, ki jim je puč uspel, na koncu uspeli zadržati znotraj meja lastne vznesenosti. Navsezadnje enako meni tudi Shakespeare v svoji verziji Julija Cezarja. Tragičnost konca upornikov simbolizira Dantejevo zmagoslavje z zamašitvijo dveh peklenščkovih gobcev z rimskima senatorjema – potem, ko so Cezarja uspešno odstranili, se povsem mimo njihove volje odvijejo dogodki, ki pripeljejo do nezadržnega propada še zadnjih zdihljajev rimskega Imperija, kar nehote nakazuje na preprosto dejstvo, da se je le s pomočjo tiranove pre-moči navidezna skupnost Republike ohranjala in vzdrževala samo sebe. Zdaj, ko tirana kot edinega veznega člene ni več, tudi verige ni več.

Kaj pa Juda Iškariot? Njega nikoli ni treba posebej predstavljati, njegova zgodovinska vloga je kristalno jasna: Juda je tisti, ki je izdal Jezusa Pilatovim vojakom in zato, seveda, nosi odgovornost za smrt edine pristne božje ovčice.

Nekako se mi upira govoriti očitne stvari, a zaradi razprave bomo vendarle poskusili – ali ni v Judovem dejanju nekaj, kar je do danes vsekakor v temelju prezrto?

Ali nismo, križanju in obsodbah njegovega izdajstva navkljub, pozabili na pomembno dejstvo? Da namreč Juda Iškariot nima prav nobenega drugega poslanstva kakor tistega, ki mu ga je (kakor vsem ustvarjenim bitjem, se spomnite?) namenil Gospod Oče. Ne le, da je prav Bog sam Judežu namenil to nehvaležno vlogo, celo več – še Jezusu je razkril skrivnost te primarne krščanske zarote in ga s tem naredil soodgovornega. Namreč: v kolikor se mora zgoditi nekaj presežnega, nekaj čudo-vitega, nekaj razsvetljenskega, potlej je nujno, da za tovrstno dejanje pripravimo sceno. Priskrbimo glavne igralce in postavimo prizor. Igre človekove spreobrnitve Bog noče prepustiti naključju, zato se vanjo vmeša kot pravi deus ex machina – kar sam poskrbi za to, da njegov sin, Jezus, dobi svojega ‘Odrešenika’ v podobi Jude Iškariota.

Še enkrat več bomo ponovili naše stališče: vsakemu je potreben Drugi, da se lahko v primerjavi z njegovimi dejanji odloča o vrednosti svojih lastnih. Pri tem ne gre iskati izgovorov tipa nisem vedel ali ni bilo v moji moči – odločitev za Drugega je zmeraj izključno subjektova, in s tem je tudi naperjenost k objektu enkrat za vselej določena. Kakor vam drago, bi rekel Shakespeare.

A vendarle ne brez posledic, bi dodali.

Prav to se zgodi tudi na koncu peklenskega potovanja, ko smo, hvalabogu, soočeni s finalnim razmislekom o bistvu greha samega. Tisto, kar drži skupaj celotno strukturo Dantejevega Pekla, forma, okoli katere je prefinjeno navita krščanska vsebina, – je nezadržno privlačna in s tem intrigantna: osnova človeške grešnosti, je prepričan Dante, je naša sebičnost, katere prava vrednost je v nevarnosti najvišje izdaje, ki jo je še sposobna. To je izdajstvo lastnih idealov, izdaje njenih dobrotnikov in s tem, posledično, človekove lastne dobrobiti, kar je docela v skladu z Mojzesovim ogorčenjem nad bedastim ljudstvom, ki je bilo zaradi strahu pred lakoto pripravljeno zastaviti celo nominalnost, torej zakonsko – kanonično vrednost Božanskega Zakona.

Troje obrazov Belcebuba – Azzazelov, Behemotov in Satanov, če parafraziram Bulgakova, predstavlja torej troje nasprotij božanske troedinosti. Moč izpodriva nemoč, modrost se umika nevednosti, ljubezen požira sovraštvo.

Bisto ultimativnega zla, katerega korenine gre iskati še v predkrščanski dobi, se tako skozi Dantejev Pekel le obelodanja v vsej svoji jasnosti – kot teološki pojem je vezano na krščansko predstavo o izvornem grehu, kateremu ne uide noben kristjan; kot filozofski pojem izhaja iz dojema čiste subjektivitete, torej individuuma, ki je, soočen z lastno moralnostjo, primoran sprejemati nekatere, tudi tvegane odločitve.

In, navsezadnje, kot sinteza obojega, torej kot sposobnost etične odločitve za neko višje dobro, kot kantovska razsodna moč položena v naš umni aparat, se podredi še subjektivni sebičnosti.

https://www.youtube.com/watch?v=hrJVQ4KXfT0&t=4s

 

Miheličeva galerija, Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož, Ptuj