“Proces nastanka slike poteka tako dolgo, da je slika končana in to je takrat, ko umetnik na njej pusti zadnjo sled. A pred tem gre skozi proces razvoja in sprememb. Vsak nanos barve in vsak predah umetnika omogoči sliki neponovljiv trenutek obstoja. Včasih je ta kratek (zgolj trenutek), včasih je dolg (kakor večnost). A z naslednjim nanosom barve trenutka več ni. Slika se spremeni in zaživi svoj naslednji trenutek. Saj, še vedno obstaja.
V vsaki potezi. Vse do konca. Slika ima dušo in duša sanja.”Sen slike reprezentira intuitivne podobe, simulirati hoče hemisferno beta-stanje spanja, tisto, kar si predstavljamo, tisto, kar želimo, ter tisto, kar je ne-realno. Ne-resnično v smislu, da nastaja onkraj zavednega, če verjamemo Freudu, ali ukalupljeno v množično podzavest, če beremo Junga. Tisto, kar povezuje obe teoriji, pa je preprosto dejstvo, da podobe Bena Artnaka iz cikla Sen slike niso osnovane na resničnosti. Ni pogleda, ki bi jih videl, ker obstojijo zgolj zato, ker so skrite v individualnosti.
Umetnik izpostavlja prepričanje, da slika obstoji tako rekoč “od zmeraj”: da je od namestitve platna na
štafelaj le še proces v nastajanju. V resnici je upodobitev od ideje naprej le še seštevek momentov navdiha, napredujočega v posamičnih, medsebojno neločljivo povezanih fazah. Umetnik je tisti, ki določa “konec” slike in s tem oznani njen pohod na osvojitev opazovalčevega pogleda. Vsaka slika nosi svojo konotativno vsebino, ki je pomembna za njen oziroma za umetnikov razvoj. Opazovalec tega sicer ne more videti, morda pa lahko to zasluti.
Beno Artnak je prve stike z umetnostjo vzpostavil že v otroštvu s pomočjo slikane revije Vseved, v kateri so objavljali življenjepise velikih umetnikov, opremljene z ilustracijami, ter njihova dela. Najstniški navdih je našel v zbirki Muzeji sveta ter stripih, po študiju pa se nasloni na ameriški črni val, katerega značilnost so risba, kontrasti in minimalizem potez.
Obdobje črnega vala se je močno prijelo v nekdanji Jugoslaviji, predvsem v lmski umetnosti. S povezovanjem amaterske in profesionalne produkcije ter izpostavljanjem ključnih tematskih poudarkov pomeni črni val predvsem kritiko družbene realnosti: z razkrivanjem njenih perečih, a javno prikritih problematik, kot so brezposelnost, brezdomstvo, revščina, kriminal, prostitucija, družbeno obrobje, poseže neposredno v kreativno soc-realno kulturo tistega časa.
Ključno za razvoj slikarskega talenta Bena Artnaka je bilo dejstvo, da je v Mariboru, kot povsod v državi, že konec osemdesetih vladal nestrpen pristop, ki je za prepoznanje umetniške vrednosti od umetnika
terjal (in jo v resnici še danes) umetniško akademsko izobrazbo. Formalna umetnost ali pač, hvala bogu, naiva. To je preprosta manipulativna logika: formalizacija umetniškega izobraževanja naj bi diplomantom zagotavljala ne le umetniške, temveč in morda predvsem razstaviščno oziroma galerijsko zmožnost, kar predstavlja odločujočo prednost pred “zgolj” kreativci in samouki. Obrti v umetnosti se je bilo potrebno izučiti v državnem šolskem sistemu, v nasprotnem primeru je umetnik lahko zlahka ostal, vsem morebitnim kvalitetam navkljub, le prezrt amater.
Beno Artnak slikarski navdih črpa predvsem iz energije mladokulturnega vrenja osemdesetih in devetdesetih, artistično gonilo pa ostaja želja po vrnitvi in ponovni emancipaciji gure v sodobnem likovnem prostoru.
Z navidezno brezbrižnostjo slikarske poteze ter zavajajočo lahkotnostjo kompozicije dosega prepričljivo upodobitveno sinergijo, ki njegovim portretom omogoča, da dihajo opazovalcu ne le v obraz, temveč – in to je odločilno – predvsem za vrat.
– Nina Jeza
Beno Artnak, Sen slike
– otvoritev razstave v petek, 6. 10. ob 18. uri
– zajtrk z umetnikom v soboto, 7. 10. ob 10. uri
Razstava je odprta do 28. oktobra 2017.
Razstavišče artKIT, Glavni trg 14, Maribor
torek–petek 10.00–13.00 in 17.00–19.00, sobota 10.00–13.00
