Umetnica, predana aktivistka in izrazita zagovornica živali vseh rodov, tudi tistih vzrejnih, namenjenih preživetju izključno ene – racionalne (sic!) – vrste, se v performativu Druga vrsta ukvarja s psihološkim fenomenom klavniškega sindroma: človek v ekstremnih okoliščinah preventivno blokira določene možganske centre, da lahko “razvije” gon po uničenju Drugega za ohranitev lastne biti. Ali gre za genocid racionalnega nad iracionalnim?
Je odgovor moč poiskati v kafkovski preobrazbi človeka v žival, ali, še bolje, v sublimaciji skopitve živali na račun človeka?
“Iz lupine se leví lupina, samo zato, da postane placenta in skotí naslednjo lupino,
ki bo ob rojstvu nove lupine sama odpadla kot povrhnjica …
!Rez
Mogoče onkraj lupin ni ničesar, mogoče je nagubanost vse, kar je,
in mogoče je zato rojstvo tako skeleče.” (dr. Tomaž Grušovnik)
Performans Druga vrstaje zadnji v seriji dogodkov v okviru mednarodne razstave Osebno/Personal, ki je do 8. februarja 2019 na ogled v KIBLA PORTALU.
Fotografija: Branimir Ritonja
Druga vrsta a.k.a. Visceralna genealogija a.k.a. Drobovno rodoslovje
Zgodovina človeštva je, povedano stilizirano, zgodovina hipokrizije.
Napredovanje zavesti o svobodi je napredovanje zgodovine človeškega duha. Če je Hegel prepoznal kanibalska afriška plemena kot nedolžna, to ne pomeni, da je odobraval medsebojno morijo in posledično prehranjevanje s poraženci, temveč je point v tem, da afriški staroselci (Hegel to piše okoli leta 1820) niso razvili zavesti o svobodi samozavednega duha, o svoji lastni neodtujljivosti, s čimer so torej ostali brez uvida novoveške filozofije, da se s cogitom vzpostavi prvi, bistveni in tudi odločilen korak na poti k formiranju “prave” humanistične zavesti. Le-ta se izteče v točki, kjer zavest ni več zgolj nek naključen, samovznikli fenomen, ampak realnost kot taka (Das Wahre ist das Ganze, substanca je bistveno subjekt; teza – antiteza – sinteza kot heglovska tripliciteta), ki prepoznava tako tisto absolutno kot tudi – kar je bistveno – omogoči vznik trenutka, ko se človek končno ove samega sebe v obliki singularnega samozavednega duha v nasprotju s pluralnostjo sveta okoli njega.
Kaj je tisto, kar človeka ločuje od živali? Če smo z Darwinom dobili (vsaj tisti iracionalni del človeštva, ki se upira verjetju v brezmadežno spočetje) odgovor na večno vprašanje nastanka človeške vrste, natančneje kar vseh vrst, se zdi smešno, da se še naprej ukvarjamo z vprašanjem prednosti kure pred jajcem in obratno. Niti ni bilo jajce pred kuro, niti ni bila kura pred jajcem. Z vidika evolucije je to povsem banalno vprašanje, saj je očitno, da gre za nadaljevanje vrste, ki ga brez jajca ne more biti, če se pa evolucijsko mora zgoditi kura. Zakaj to omenjamo? Ker se zdi, da smo zanemarili najprej zapuščino biologije kot tiste znanosti, ki je razmejila človeka in živali na ravni napredovanja razvoja posameznih vrst in njihove konstantne vzajemne napetosti, ki ji pravimo prehranjevalna veriga, ki ta evolucijski step-up omogoča, nato pa tudi doprinos filozofije k teoretičnemu vprašanju taiste razmejitve, ki je človeka poenotila s pojmom animal rationale (Aristotelov zoon logon echon) nasproti “navadnim” živalim, ki jim pač umanjka sposobnost racionalnega mišljenja oziroma, če smo natančni, jim je le-ta skozi evolucijo možganske gmote namesto človeških 100 milijard nevronskih (živčnih) povezav namenila le “skromnih” 35 milijard (slon), 15 milijard (gorila) ali 150 tisoč, kot recimo muhi.
Pri tem puščamo v nemar divje in domače živali ter se osredotočamo na vzrejne živali, torej na tiste živali, “ki bodo meso postale”, čeprav ne v docela svetopisemskem pomenu.
Primat animal rationale proti ubogemu pujsu je postulat, toliko je že treba priznati. Arbitrarnost, katerega posledica je, je docela naključna: razlika, ki jo opazujemo med dvema rodovoma, je še zmeraj razlika med dvema živalima, ki se med seboj ločita po tem, da prva deluje pojmovno, druga pa instinktivno; na ravni bitnosti, torej čiste biti, pa je razlika nična. Za življenje gre: če vzrejno ali vzgojno, je popolnoma nepomembno. Svetost življenja, o kateri pridigajo evangeliji ali recimo Spomenka Hribar, je v civiliziranem svetu rezervirana (docela nepošteno) izključno za človeška bitja, z morebitno izjemo domačih hišnih ljubljenčkov, kar je spet rezultat absolutne hinavščine tistega, ki je to introvertirano razmerje vzpostavil, postuliral lastni primat ter se prepoznal kot vrh prehranjevalne verige, katerega sveta pravica je, da za preživetje izrabi naravne dobrine na način, ki se mu zdi najbolj primeren.
Artists&Poor’s
KIBLA PORTAL, Valvasorjeva 40, Maribor