Kiparka Bojana Križanec se predstavlja s konceptom štirih instalacij, ki simbolizirajo in celo pretendirajo našo skupno prihodnost. Futurizem sodobnosti torej, psevdodinamika neke prihodnosti, ki ni niti večna niti lepa, celo nasprotno: je vekomaj vračajoča se, kot bi rekel Nietzsche. Umetnica nas opozarja, da je ta pri-hodnost, – tisto, kar naj bi šele prišlo in kar naj bi bilo vsaj drugačno, če že ne boljše od tega, kar je ‘zdaj’, in ki se nam zdi tako zelo daleč, – pravzaprav že tukaj in zdaj: odvisna je od nas, pre-determinirana s trenutkom ali skupkom trenutkov, ki jih živimo. Parafrazirajmo z evfemizmom: trenutek je zdaj in zdaj je prihodnost. Kar lahko danes storiš, bi lahko storil tudi včeraj; šele takrat bi bil danes drugačen.
Modernizaciji navkljub se nam leto 2050 še vedno zdi kot neka zelo daljnosežna prihodnost, v kateri bo itak avtomobil nadomestil letalo v zraku, »Beam me up, Scotty« bo končno postal realnost, odkrili bomo dva nova planeta, Pekel in Nebesa, na katerih bomo živeli večno.
A če pogledamo zgolj slabih trideset let nazaj, se nam je zdel PC kot Enterprise, vesoljska ladja nepredstavljivih zmožnosti, čeprav ni imel niti grafičnega vmesnika, internet pa je bil leta 1993 znanstvena fantastika. Šestdeset let nazaj je primat daljnosežnega zasedala navadna katodna televizija (v Sloveniji je redni program prvič stekel 11. oktobra 1958), še slabih sto let nazaj je bil avtomobil čudež iz Nemčije, ki so se ga ljudje bali, danes je nepogrešljiv član vsake družine. Radio, televizija, avtomobil, računalnik, internet, telefon, in za piko na i še Smartphone, so ključni segmenti našega (ne)popolnega življenja. Brez njih nimamo orodja, s katerim bi se vključili v družbo, in, kar je tragično, vsa našteta orodja so izrazita sredstva manipulacije množic. Krog je sklenjen.
Štiri razstavljene instalacije Bojane Križanec simbolizirajo čustvena stanja posameznika oziroma množice, nestrpnost, korupcijo, ravnodušnost in depresijo.
Nestrpnost zastopa zaprt koš za smeti, v katerem je vzhajajoče kruhovo testo; tudi če pokrov zapremo, se bo navkljub temu, pa čeprav zgolj pod pritiskom preprostega in nenevarnega kvasa, ob določenih pogojih odprl. Z bodečo žico na Schengenski meji se bo zgodilo podobno. Umetnica na prefinjen način osvetli problem ksenofobije in strahu pred tujim in zato drugačnim, nenavadnim, čudnim.
Korupcijo predstavlja instalacija naslovljena Obilje, z napihnjenimi kirurškimi rokavicami, ki simbolizirajo bogastvo, napuh in razcvet zdravstva, medicine in farmacije. Kirurške bele rokavice načrtno spominjajo na rejeno kravje vime, simbol korupcije v farmaciji, zdravstvu, tudi v vladi in nenazadnje povsod, kjer se okoriščajo z molzenjem – temu nasproti je izpraznjen, ovenel par rokavic, ponazarjujoč iz-črpanega posameznika.
Ravnodušnost je še ena prepogostih stalnic, ki jo je preklel že Dante, ki se kljub temu počasi in zanesljivo zajeda v sodobno družbo, izrazito med mladimi. Umetnica s keramičnimi ‘krožniki’, izdelnimi v obliki SMS-jevM ali iMessage-ov, v analognem ponazarja prazne digitalne pogovore, stalnico socialnih omrežij, kjer anonimni mlatijo prazno slamo in sporočajo individualistične nesmisle javnosti – gre za praznino anonimnih kavč protestnikov, ki razen couch-potato sovražnega govora ne delajo popolnoma nič drugega. Niti na volitve ne grejo.
Zadnja instalacija, ki predstavlja depresijo in je naslovljena Help/Na pomoč, mora biti seveda posledica negativnih vrednot, ki so danes množično prisotne povsod. Krožniki, polepljeni s tabletami, nosijo vizualna simbolna sporočila, sestavljena iz antidepresivov, antihistaminikov in antimetabolitov. Tableta kot mačeta pomeni farmacevtsko odvisnost, za katero itak nihče ne ve, ali sploh učinkuje ali pa ni nemara vendarle zgolj placebo.
Nestrpnost, korupcija, ravnodušnost in depresija prikazujejo resno in neizhodno stanje človeškega duha. Sovražniki, vredni spoštovanja, saj nas požirajo iz notranjosti.
Veš, človek, svoj dolg?
Nina Jeza, Arists&Poor’s
