Umetniška praksa akademskega kiparja Borisa Beje nastaja iz koncepta vzorcev vsakdanjosti, kjer vzorec zastopa povezavo med življenjem, minevanjem in umetnostjo. Projekt »Rose Garden« je njegov najnovejši: z njim obuja minimalizem likovne formalnosti so-postavljanja rezanega cvetja v ikebane, ki ga raziskuje kot kiparski in arhitekturni vzorec, tradicionalno močno povezan z vsebino čaščenja življenja in spoštovanja smrti.

Svojo umetniško prakso Beja gradi na postulatih minimalizma, pri čemer ni presenetljivo, da za model izbere ikebano. Ta mu namreč omogoča disciplinirano gradnjo kompozicije z minimalnimi sredstvi. Ikebana je po definiciji umetniška forma, ki je povezana tudi z meditativno kakovostjo, znotraj katere naj bi avtor razmišljal o lepotah narave in tekom umetniškega dela gradil tudi svoj notranji mir.

Idejo za izdelavo ikebane je porodila stara knjiga, ki jo je naključno opazil pri prijatelju, na- slovljena Ikebhana: zgodovina in načela japonskega urejanja cvetja, ki vsebuje starodavne opise, pravila ter navodila za izdelavo, hkrati pa tudi zgodovinski pomen in povezavo s tradicijo. Morda ni presenečenje, da izvorna tradicija izdelovanja ikeban izhaja iz budizma, ki je na Japonsko, deželo ikeban, prišel iz Kitajske. Knjiga opisuje nego in skrb za rezano cvetje, ravnanje z njim, ustvarjanje različnih kreacij oziroma aranžiranje. Ike v japonščini namreč pomeni živ, medtem ko bana pomeni cvet. Aranžiranje cvetja (jap. kado) za potrebe darovanja se prvič pojavi v sedmem stoletju, da bi se nato z budizmom razširil še na preostali svet. Dejstvo, da ikebane ne nosijo zgolj dekorativnega predznaka, temveč vključujejo simboliko in z njo povezan duhovni proces, ki bi mu lahko rekli gradnja notranjega miru, je za umetnika ključno, saj z njim razvija občutek bližine z naravo ter hkrati povezuje zapletene odnose med zunanjim in notranjim prostorom.

»I Beg Your Pardon, I Never Promised You A Rose Garden«, je zapela Lynn Anderson, od katere si Boris Beja sposoja naslov razstave v prostoru za sodobno umetnost KiBela. Razstaviščni prostor z visokimi zidovi umetnik spremeni v pravo pravcato katedralo rož. V ladji katedrale so diago- nalno – kot klopi – ena za drugo razvrščene lesene police, razstavne površine, v katerih so pod steklom zloženi diagrami oziroma vizualna navodila. V razstavljene formate so postavljeni tudi objekti, ki so jih v procesu ateljejskega dela pod mentorstvom umetnika ustvarile slušateljice Centra za kulturo mladih Pionirskega doma v Ljubljani. Gre za pet citatov vizualnih upodobitev iz knjige kot samostojnih kiparskih form, ki so jih ustvarile Lea Osolnik, Cvetka Logar, Dušanka Kuhl, Lidija Globevnik in Lidija Drobež.

Ob izrazito ambientalni ready made postavitvi, ki galerijo primarno spreminja v katedralo, s čimer zadosti vzorcem formalnih umetniških postavitev, Beja poudarja še pomembnost forma- tivnega in vsebinskega ‘vzorčenja’ vsebin iz naših vsakodnevnih življenj. Projekt ikebane gradi na obeh procesih, torej tako na formalnem, ki se v likovnem formatu kaže v obliki tapetnega arhi- tekturnega vzorca, ter na drugi strani na vsebinskem, kjer nas avtor popelje v svet formalističnih organizacijskih načel, ki natančno določajo so-postavljanje rezanega cvetja. Arhitekturni – tape- tni – vzorec predstavlja diagram, ki ga umetnik zaključuje s postavitvijo slik, naslikanih v tehniki akril na platno. Dodatno je slike aranžiral še s tem, da jih je zavil v ovijalni papir, s tem diagrame nadgradil v samostojna dela, jih postavil v lesene konstrukcije – paravane, s čimer tudi slika postane objekt, ki prosto stoji v prostoru. Pri postavitvi ima- jo pomembno vlogo tudi barve, pri čemer umetnik prisega na rožnato in zeleno.

Celotno postavitev Beja zaključuje z dvema videoma, ki holistično povežeta projekt v celoto, hkrati pa poudarjata živost elementov ikebane, torej strukturno fluidnost pretoka, ki ga umetnik primerja z enakostjo življenja in smrti. Nenazadnje je tudi ikebana živ objekt – če se še enkrat ozremo na etimologijo – saj v prevodu pomeni živo cvetje, kar torej simbolizira rojstvo in z njim življenje, ki pa se s trenutkom nastanka začne tudi, bolj ali manj počasi, končevati. Tipični vanitas torej, simbol mi- nevanja, ki oznanja prehodnost življenja, jalovost užitka in gotovost smrti.

Videa simbolično dopolnjujeta in zaokrožata celoto tako v barvi kot tudi v vsebini. Prikazujeta žensko in moško obliko cvetja: prvi je posnetek ‘kastracije’ lilije, rezanje njenih prašnikov, drugi pa prikazuje čiščenje adamovega lista, v čemer seve- da prepoznamo simboliko krščanske ikonografije rajskega vrta z Adamom in Evo ter lilijo kot simbol devištva in čistosti, ki naj bi zdravila celo kačje ugrize, kot je v svoji pesmi o vrtnarjenju opisal benediktinec iz 9. stoletja, Walafrid Strabo. Cvetlice imajo močne simbolne pomene že vse od pradav- nine ter na različne načine nagovarjajo opazovalca, vzbujajo pozornost z raznovrstnimi oblikami cve- tov, pisanimi barvami in vonjavami ter primarno naravno lepoto. Tako je tudi zanimivost ikebane, ki najbolj privlači umetnika, prav v njeni gradbeni strukturi. Izdelovalec mora namreč poznati tako kiparske kot tudi arhitekturne zakonitosti ali – kot pravi Beja: »Ikebana sestoji iz treh pravil. Kakor pri ‘klasični’ umetnini so pomembni objekt, subjekt in tretji element, ki je obiskovalec oziroma gledalec. Ikebana je praksa pravilnosti koncepta in likovnega števila vzorcev.«

Umetnik torej vstopa v polje različnih neo-avan- gardnih tradicij, pri čemer vključuje ljudi in njihova dela, ki so običajno eksperimentalne narave. Te tradicije so v delu Borisa Beje tudi konceptualno povezane in prikazane v številnih medijih, od ki- parstva, risanja, kolaža, fotografije, videa, do ready made objektov in različnih materialov, s katerimi dopolnjuje ter bogati vzorec in ornamente na ravni oblike in vsebine, ki jih umetnik že vrsto let raziskuje. Pri tem ustvarja prostorske, ambientalne

postavitve; instalacije, ki so pravzaprav komple- ksni organizmi. Umetnik pravi, da je vsakič znova izrazitega pomena prostor, v katerega kot ume- tnik vstopa, saj predstavlja ekspanzijo in sočasno zgostitev njegove formalne kiparske kvalifikacije.

Umetniška praksa Borisa Beje je opredeljena z angažiranim dialogom in s socialnimi dogajanji sodobnih časov. Posebej ga zanima raziskovanje in opazovanje pojavov, ki vzbujajo močna čustve- na stanja, kot so anksioznost, izkušnje nelagodja ali strah. Zanima ga predvsem, na kak način se družbena kriza odslikava v strukturi psihopatolo- gije življenja, obravnava pa tudi dojemanje speci- fičnih družbenih vzorcev in vedenjskih sistemov javnosti za razčlenjevanje različnih nivojev zave- sti, realnosti in izkušenj.

Avtorji ikeban se zavedajo ne le pomena tišine, temveč tudi pomena prostora, ki ni namenjen zgolj zapolnjevanju, temveč je ustvarjen in ohra- njen s pomočjo ureditev, odnosov in kompozicij- skih načel sopostavljenih objektov. To povezuje ikebane z drugimi načeli likovne umetnosti, vključno z minimalizmom, obliko in črto, obliko, človečnostjo, estetiko in ravnovesjem. Ti termini zavzemajo posebno mesto tudi v Bejevi profesi- onalni umetniški praksi, kjer se v lastnih likovnih izjavah zavzema za čiste in premišljene prostorske postavitve.

Razstava »I Beg Your Pardon, I Never Promised You A Rose Garden« predstavlja specifični uži- tek, ki ga sproži čutna upodobitev subjekta, ki se nahaja v internem konfliktu, ki ga do določene mere tudi determinira, s sodobnim moralističnim sporočilom. Tako kot nas namreč vzorec s svojo organiziranostjo pomirja ter nam daje občutek trdnosti in skladnosti, dosega umetnik enak uči- nek s fotografskimi kolaži, nastalimi z avtorjevo intervencijo v priročnik ustvarjanja ikeban. Podo- bo ikebane je dopolnil s tapetnim vzorcem, ki se barvno sklada s kompozicijo na eni strani knjige. In čeravno imajo ikebane predznak minevanja, pa je v Bejevem primeru nasprotno prav vzorec tisti, ki determinira to minevanje, s čimer ga na nek način hkrati tudi upravičuje.

Kakor rečeno, umetnik ne sadi rožic. Ravno obratno: umetnik vzorce formalizma in vsebin- skosti sprošča vsakdanjosti in jih z interventimi umetniškimi posegi preobraža v samovznikle objekte, v neobičajne artefakte povsem običajne, sodobne vanitas.

Nina Jeza, Artists&Poor’s