Serija fotografij KAZNILNICA je zasnovana na ideji današnjih družbenih vrednot ter na ideji in dojemanju svobode kot ene najvišjih vrednot. Konceptualno umetnik izhaja iz kritičnega vprašanja o prestopu zakona. »Realnost«, ki nastopi kot družbena norma, namreč ni nevtralna realnost kot taka, ampak vsakokratna, konkretno oziroma zgodovinsko določena družbena realnost. Kritična distanca do obstoječe stvarnosti je večkrat razvrednotena kot (kazenski) prestopek. Moška kaznilnica v Mariboru je bila med leti 1889 in 1945 polna političnih disidentov in njihova krivda bi bila najbrž v današnji spremenjeni družbeno politični sferi brezpredmetna.

Koncept fotografskih del se nanaša na zaporniške celice v opuščeni Mariborski kaznilnici, ki so na videz vse enake, pa vendar različne, dolgočasno se ponavljajoče, kar asociira na dolgočasne dneve prestajanja kazni zapora, kar je eno najhujših omejevanj človekove svobode. Avtor izhajala iz Banthamovega Panopticona, ki je obrnil načelo temnice (skritosti, teme) v polno svetlobo, ki predstavlja nenehni nadzor. Vidnost je past. “Panoptik je stroj, ki združuje dvojico videti-biti viden: v obhodnem prstanu so ljudje totalno vidni, sami pa nikoli ne vidijo; v središčnem stolpu vidijo vse, ne da bi jih kdaj videli.” (Faucault, 1984)

Fotograf je zavezan poslanstvu, da z ovekovečenjem praznine nekdanjega kaznilniškega prostora družbo opomnita na dejstvo, da se praznina biti odlično nadgrajuje z metodami njenega nadzora. Ali, kakor je izpostavil Foulcault, s primernimi metodami nadzorovanja se kaznovanje navsezadnje sprevrže v kaznjenčevo zavračanje lastne svobode. Odgovornost je s tem popolna, izguba svobode pa dokončna. To je paradoks, na katerega želi opozoriti projekt KAZNILNICA – Krivda in družbeno konstruirane realnosti.

Moderna družba ne obstaja brez metod nadzorovanja in kaznovanja. Odgovornost, ki jo v obliki atributa svobode nosi v sebi, je odvisna izključno od volje posameznika, da jo ali udejanja ali izkorišča. V tem smislu pomeni kaznilnica prostor vrednotenja odgovornosti, ki z izgubo individualne svobode subjekt zreducira na zgolj kaznjenca.

Branimir Ritonja nagovarja isto stično točko, točko praznine, ki povezuje kaznovanje in svobodo. Individualna svoboda brez družbene in osebne odgovornosti ima za posledico namreč ravno to, da njeno nebrzdano uveljavljanje v smislu “delam, kar hočem, sem svoboden” proiz- vede metode njene zamejitve. V kolikor je izguba svobode v obliki zaporniškega kaznovanja neupravičena, čemur smo priča pri t.i. “političnih” kaznje-ncih, katerih edini zločin je drugačnost mišljenja, je v skrajnih primerih, ko gre res za golo preživetje, celo prostovoljna. Svoboda kot vrednota je pravzaprav vredna natanko toliko, kolikor je vredno človeško življenje. Boj za preživetje na družbenem dnu v opoziciji z uživaštvom in samozadostnostjo nakopičenega kapitala v modernem času ne naslavlja več iste ideje svobode. Medtem ko je svoboda reveža odvisna od svobode biti, je svoboda kapitalista odvisna od presežnega dobička, ustvarjenega na račun zamejevanja svobode sočloveka.