Danila Krpič in Giuseppe Ungaretti: Chiaroscuro

Danila Krpič (1955) je danes prepoznavna ljubiteljska slikarka, ki vneto slika že dvaindvajset let. Slikarsko izobraževanje je pričela v likovni delavnici akademskega slikarja Mirka Rajnarja, ki je eden najvidnejših predstavnikov pomurskih slikarjev. Kasneje je slikarsko pot nadaljevala v delavnici Saše Bezjak, magistrice slikarstva in kiparstva. Vse to pa so bili zgolj prvi koraki do uresničevanja nekoč nedosegljive Daniline otroške želje do slikanja, ki jo je za razliko od večine ljudi ohranila in jo še nadgradila s svojim ustvarjalnim pogumom in vztrajnostjo.

Krpičeva je šla skozi celoten ”študijski” proces, od osnov risbe, likovne kompozicije, perspektive, portreta, krajine, figure in ne nazadnje dojemanja abstraktnega slikarstva. V času izobraževanja se je udeleževala tudi številnih slikarskih kolonij doma in v tujini, kjer je spoznavala slikarske prijatelje, s katerimi je izmenjavala svoje poglede in slikarske izkušnje. Slikarka pravi, da na njeno ustvarjalnost vpliva veliko stvari, predvsem tiste, ki jo vznemirijo ali navdušijo. Običajno je to ravno narava. Včasih mikro-, drugič spet makrosvet, zgodovinska ali znanstvena odkritja ali dramatični dogodki. Omejitev ni. Lahko je to le pogled skozi okno, stara fotografija ali dnevni časopis.

Tematika krajine v slikarstvu je izjemno zahtevno izrazno in dojemovno umetniško polje, znotraj katerega obstaja toliko različnih interpretacij, da jih je pravzaprav nemogoče strniti v neko enovito celoto.

Slovensko slikarstvo temelji na upodabljanju narave, kar so dokazovali že slovenski impresionisti. Grohar in Jakopič sta na nek način zaznamovala slovensko krajinarsko slikarstvo. Večina krajinarjev temelji na ustvarjanju doživete narave oziroma čutnemu pogledu do slikanja (po)krajine.Že pred impresionisti imamo seveda prepoznavne slovenske slikarje krajinarje, če omenimo le brata Šubic ali Ivano Kobilca.

Pri slikanju krajine gre za povsem preprosto videnje opazovalca. Enako kot, denimo, telesa dojemamo kot podobna, jasna, reprezentativna, a hkrati vendarle docela naša, povsem subjektivna, dojemamo tudi krajino, čeprav na prvi pogled morda ni tako zelo očitno. Tudi tu gre za nekaj povsem subjektivnega, torej za umetniško delo, za pogled Drugega. Namen krajine je, da še toliko bolj očitno pritegne opazovalca in ga skuša prepričati, naj se potopi vanjo. Ne gre le za realistične pokrajine: povsem enak značaj imajo tudi fantazijske krajine ali impresionizmi in nenazadnje tudi abstraktne krajine, saj nam te sporočajo ali nekaj moralističnega ali nekaj čustvenega, na vsak način pa želijo opazovalcu ne le ujeti pogled, ampak ga postaviti v središče dogajanja. Opazovalec kot veliki Drugi, kot bi rekel Lacan.

Status krajine v umetnosti se tako od renesanse nepretrgoma spreminja, od njene prvotne namembnosti kot zgolj dekorativnega ozadja slik pa vse do subtilne vloge krajine v dramatičnih dogodkih iz zgodovine človeštva. Krajina oziroma krajinarsko slikarstvo je v modernem pogledu postalo nadomestek za človeško dramo, v kateri nadaljuje, če ne celo nadomešča, ”zgolj” človeško dimenzijo in ji dodaja subtilne elemente.

In enako velja tudi za slikarko Danilo Krpič, ki običajno o naslovu posamezne slike dolgo razmišlja. Pri tokratni razstavi, naslovljeni Chiaroscuro, pa so slike povezane v celoto, v slikarski opus. Gre namreč za spomine iz otroških let, ki jih Danila nosi iz rojstnega Tolmina in Nove Gorice, kjer je obiskovala srednjo šolo. Zanimivo, da v prostoru, kjer se je odvijala morija prve svetovne vojne, torej soška fronta, o njej, kot pravi avtorica, v njeni mladosti nihče ni govoril, celo v šoli ne. Šele veliko let kasneje je v najdenih dnevniških zapisih svojega dedka Franca, ki jih je beležil na bojišču na Mrzlem vrhu, brala o zaledju nevarnih in tragičnih dogodkov, pa tudi zapise o povesem običajnih stvareh. Dedek je bil namreč slovenski vojak v avstroogrski državi in je prerano umrl prav zaradi posledic soške fronte. Ti dedkovi dnevniški zapisi se slikarke Danile Krpič srčno dotaknejo. Umetnica sklene, da se na svoj način pokloni spominu nanj, saj je prav letos stota obletnica soške fronte. Danila tudi obišče nekdanja bojišča z raznimi obeležji in spominskimi ploščami. Prebere več zgodovinskih knjig in pri tem odkrije pesmi italijanskega pesnika Giuseppeja Ungarettija, ki je bil prav tako borec v jarkih soške fronte, le na nasprotni, torej italijanski strani. Tudi Ungarettijeva stiska in tragika, čeprav na ”napačni” strani, je globoka in povsem enaka, torej univerzalna, ne glede na čas in prostor. Navdih slikarskega opusa je tako tudi ena njegovih pesmi z naslovom Chiaroscuro, ki pripoveduje o smrti; o pokrajini, postlani z grobovi vojakov, ki so se žrtvovali za svobodo in se bojevali do zadnjega diha.

Krpičeva slika z akrili na platno, saj ti omogočajo hitro slikanje in hkrati tudi nanašanje v več plasteh. Pri tem uporablja večji čopič, barvo tudi poliva ali briše. Platno položi na tla oziroma v horizontalo, nakar počaka, da se luže izsušijo. Tako se včasih seveda dogodijo ”naključnosti”, ki jih ali ohrani ali skorigira, včasih pa mora enostavno tudi znova začeti. Sliko modelira z barvnimi nanosi; tokrat je njena paleta skorajda črno-bela, z močnimi kontrasti rjave barve, ki ponazarja mešanico blata in krvi.

Uporablja tehniki action ter drip painting (akcijsko ter kapljično slikanje), kar še dodatno izpostavlja kričečo vsebino izrazito tragične slike. Gre za abstraktni ekspresionizem, ki ga umetnica ponazori z gestualno abstrakcijo in subjektivnim nanosom barvnih kapljic. Delček zapisa iz dedovega dnevnika je tako aplicirala na platno, s čimer je obeležila subtilen, subjektivni spomin, prepleten s poezijo in likovnostjo.

Nina Jeza