Kvartirna hiša Celje, 8.10. – 31.10. 2021

“Umetnost je zato, da vznemirja.” 

Georges Braque

Gostija pri lisjaku ali Zakaj imaš velike oči?

Divji v srcu imajo sršene v riti

Začelo se je davnega leta 1998 s skupino treh mladih slikarjev. Aleksij Kobal, Silvester Plotajs – Sicoe in Jurij Kalan, katerim je bila skupna klasična slika upodobljena z močnimi in barvitimi oljnimi barvami, poudarek pa je bil predvsem na osnovnih barvah rumene, rdeče in modre, prevladovali so topli toni. Seveda pa so v slike vključevali tudi hladne tone, predvsem modro in zeleno, tudi črno barvo. Če vemo, da človek barve uporablja za lastno izražanje, nam le-te pomagajo tudi kot sredstvo za spreminjanje počutja. Nenazadnje pa s pomočjo barv razkrivamo tudi svojo duhovno ter kulturno naravnanost. 

Kobal, Sicoe in Kalan so skupini nadeli ime Wild at Heart (Divji v srcu, 1990), po kultnem filmu režiserja Davida Lyncha; prvo razstavo so pripravili v galeriji Equrna, ki je bila v tistem času registrirana kot trajna delovna skupnost oziroma »priložnost za mlade umetnike«. V želji, da skupina slikarjev ne bi bila monotona, so k vsaki naslednji razstavi povabili novega avtorja. Tako so leta 2002 k sodelovanju povabili slikarja Gregorja Kokalja, kasneje še kiparja Mirka Bratuša, dve leti nazaj se jim je pridružil še slikar Matej Čepin. Tokrat (2021) se predstavljajo z novo razstavo v Kvartirni hiši v Celju, pomenljivo naslovljeno z “Zakaj imaš tako velike oči?”: zraven Kobala, Sicoea, Kalana in Čepina se tokrat pridružuje še najbolj divji in hkrati tudi najstarejši med kolegi, slikar Živko Marušič.

Skupna nit vsem petim slikarjem je oljna slika z zgodbo, ki išče vsebino z izrazito močno barvno tonaliteto. Sicoe, Kobal in Kalan slikajo izključno z oljnimi barvami, Čepin k olju dodaja tudi smolo, Marušič pa olju dodaja še barvne pigmente in vosek. Skupino umetnikov povezuje predvsem dejstvo, da so »freelancerji«, v času Jugoslavije so bili še tako imenovani svobodni umetniki – kar v resnici še zmeraj najbolj ustrezno opiše tisto, kar so in delajo – danes pa so »le še« samozaposleni v kulturi, po MzK zreducirani do produkcijskih fenomenov, kar pomeni, da je njihov preživetje odvisno izključno in le od njihove umetnosti. To v našem prostoru nikakor ni lahka naloga, kvečjemu je borba, borba za obstanek in preživetje, divjanje s časom in srcem. Do zadnjega diha, bi rekli, tudi upoštevajoč dejstvo, da ta »sveti poklic« opravlja vsak od njih že skoraj 30 let, tokrat pridruženi – sicer upokojeni – Marušič pa slikarskemu poslanstvu sledi že 50 let in ga na srečo še vedno ni zaključil.

Divji v srcu so pravzaprav neformalna umetniška skupina, kar pomeni, da delujejo sicer samostojno, vsak zase, a se vsakih nekaj let na ogled postavijo tudi družno, v smislu reka V slogi močnejši, kakor pravijo umetniki. Da pa se skupina ne ponavlja in da v resnici ostaja zvesta lastnemu imenu, k sodelovanju vsakič pritegnejo še kakega »divjega v srcu«. Delujejo torej spontano, čeprav usmerjeno, saj glavno sporočilo njihovega kreativnega naboja predstavlja klasično slikarstvo. Živko Marušič je, denimo, že leta 1998, ko se je v Sloveniji pojavil močan val konceptualnih umetnikov, v Moderni galeriji opozarjal s samostojno razstavo “Slika je mrtva! Naj živi slika!”. Bojazen, da bo klasično slikarstvo šlo v pozabo, seveda ni od včeraj. Danes, v 21. stoletju, se je poleg konceptualizma razvila tudi novomedijska umetnost, ki vključuje povezovanje sodobnih umetniških praks s tehnologijo. A umetniki tipa Kobal, Kalan, Sicoe, Čepin in Marušič vztrajajo pri klasični slikani podobi na dvodimenzionalni podlagi. Formativno tako ostajajo zvesti klasiki, medtem ko vsebinsko delujejo sveže, mladostno, igrivo. 

Divji se v prenesenem pomenu radi poistovetijo z akterji filma Wild at Hart; vzporednice vlečejo tako z njihovo umetnostjo kot tudi z njihovim načinom življenja. Država (še) danes nima pravega odnosa do umetniškega »po-klica«: kako bi ga tudi imela, ko pa je že iz slovenske zgodovine umetnosti znano, da umetnik »mora trpeti in tudi umreti«, da morebiti le dokaže svojo genialnost. Tako kot Cage in Dernova, filmska divja v srcu, prihajata iz socialnega dna, vržena v čas in prostor, ki je nevrotičen in psihotičen, sta v takšnem vzdušju vendarle uspela identificirati nekaj brezčasnega, kar jima daje moč, da se požvižgata na čudni, divjaški svet ter mu, ne glede na posledice, vsilita svoj divji ples. Plejada čudaških likov in filmskih prikazni, značilnih za Lynchev filmski svet, je zagotovo prisotna v slikah Mateja Čepina, ljubitelja Lynchevih filmov, zasledimo jo pa tudi pri Marušiču. Jurij Kalan ustvarja v domačem okolju in v nekakšni nežno popačeni realnosti slika predvsem družinske člane in znance. Je skoraj izključno figuralik; poleg slik namreč izdeluje majhne kipce, karikature ljudi, ki se z obrazi povezujejo v friz. Redna upodobljenca pa sta tudi pujsa xx in psička xx, njegova hišna ljubljenčka. Silvester Plotajs – Sicoe je spet popolnoma samosvoj v slikarski maniri, zagotovo pa lahko rečemo, da so mu blizu nemški ekspresionisti. Njegove slike so barvno zelo močne, prevladujejo predvsem topli toni, kar jih naredi vesele, zabavne, radostne, velikokrat pa z uporabo risarskih figur in dodanim napisom ali naslovom celo provokativne, zato gledalca vabijo k razmisleku o kritiki sedanjosti in življenja kot takega. Aleksij Kobal je  svojevrsten slikar, saj v klasični tehniki deluje izrazito vizionarsko, njegove figure so iz površine slike izginile, ostala sta le krajina in arhitektura, ki tudi deluje zelo futuristično ter fantazijsko. V tem smislu Kobal pove, da se pravzaprav ukvarja predvsem s cikličnostjo prostora in časa; izginjanje preteklosti na račun fantazmagoričnega surogata prihodnosti. 

Divji v srcu so razstavo v Ljubljani in kasneje v Mariboru poimenovali “Poglej lisjaku v oči”. Tokrat se lisjaki predstavljajo v Celju, Čepinovemu domu, ob tem pa pripravljajo gostijo ter sprašujejo najprej sami sebe, nato pa še publiko: “Zakaj imaš tako velike oči?” Gre za dobro znano vprašanje iz pravljice o Rdeči kapici, ki ga le-ta postavi v postelji ležeči babici, ob tem pa ne ve, da je tisto pod odejo pravzaprav preoblečeni volk, ki je pravkar snedel njeno babico. Parafraza sodobnega sveta se ponuja brez navlake nepotrebne genialnosti: volk v 21. stoletju lahko na vprašanje le lakonsko pomežikne z očesom in odvrne: »Ker te je strah.«

Pet starih mačkov, pet lisjakov, pet volkov, preoblečenih v navidezno nenevarne babice; čeprav gre za zgodbo, katere vsebina z razstavo ali vsaj s tematiko slik nima ničesar skupnega, je pa vendarle v idejnem in likovnem pogledu pomembna, saj je čutna, emocionalna, divjaška, predvsem pa srčna in zato docela iracionalna – identično hektičnemu času preteklih skorajda dveh let. 

In nič ne kaže na bolje…

»Ker te je strah. A-uuuuuuuuuuuuuuu,« tulijo divji volkovi.

Nina Jeza, Artists&Poor’s