11. mednarodni festival likovnih umetnosti, Ecce Homo – Figura v novi realnosti, 30. 9. – 2.11.2022

Latinski (iz)rek iz Janezovega evangelija “Ecce homo” pred divjo množico ljudi izgovori rimski guverner Judeje Poncij Pilat, ko prisostvuje bičanju Jezusa Kristusa. Množici po tem, ko pri njem ne najde nobene krivde, zakliče: “Glej, človek”, s čimer slavna fraza vstopi v krščansko tradicijo. V zahodno evropski umetnosti se razvije v močan likovni motiv, ki se začne pojavljati nekje v 9./10. stoletju v Bizancu, saj ima tam umetnost predvsem versko vsebino. Glavni mediji so bile freske, iluminirani rokopisi, tabelne slike, pa tudi mozaiki. Skulpture so bile redke, razen majhnih, iz slonovine izrezljanih podob. Posebno velik vpliv pa je Bizantinska umetnost imela kasneje tudi na razvoj italijanske renesančne umetnosti.  

V krščanski umetnosti obstajata kar dva slikovna motiva, ki ponazarjata frazem Ecce homo. Eden je dejanska ponazoritev prizora iz Janezovega evangelija (redko imenovan tudi Predstavitev Gospoda), ki prikazuje Pilata in Jezusa ter prebivalce Jeruzalema, ki se mu posmehujejo, pa tudi samo mesto Jeruzalem. Drugi motiv, ki se je prav tako razvijal vzporedno z omenjenimi upodobitvami, pa lahko prikazujejo stoječega Jezusa (dopasna ali celopostavna figura), ogrnjenega s škrlatnim ogrinjalom, z opasico ter trnovo krono. Če so na takšni podobi vidne tudi rane, ki so posledice križanja, tak motiv imenujemo Mož bolečin (Imago Pietatis). Lahko pa je Kristus prikazan tudi kot sedeč; v tem primeru gre za motiv Kristusa pri počitku. Obe predstavitvi pogosto, a ikonografsko napačno, prav tako imenujemo Ecce homo.

V srednjem veku, v obdobju romanike in gotike, se motiv Ecce Homo sicer pojavlja pogosto, razcvet pa doživi v 15. stoletju v obdobju renesanse, ko Jezusovo trpljenje postane osrednja tema zahodne pobožnosti. Renesansa kot taka že predstavlja obdobje preporoda: v ospredje ponovno stopi človek in tako nadomesti do takrat vseprisotno božanstvo, ki je nosilo tako ikonografsko kot vsebinsko določitev. S tem nastopi obdobje humanizma, ki odločilno vpliva na razvoj znanosti, filozofije in s tem seveda tudi umetnosti. 

V tem času je veliko umetnikov romalo v Firence, ki predstavljajo ne le začetek, temveč tudi dokončni razcvet renesančne umetnosti. Eden takih je bil tudi Albrecht Dürer (1471–1528), ki sicer prihaja iz severnega nemškega območja, v Italijo pa je pripotoval z namenom raziskovanja in učenja. Okoli leta 1500, takrat star 28 let, je naslikal avtoportret s pomenljivim naslovom Ecce Homo, ki izrazito spominja na Kristusovo podobo. Simbolična upodobitev sicer ne prikazuje Jezusovih muk, temveč je Dürer upodobil ranljivost, bolečino in trpljenje umetnika, s čimer se trpeči Kristus simbolično prelevi postane trpeči umetnik. Dürer je eden prvih umetnikov, ki omenjeni motiv ponazori skozi avtoportret, ki tako vzbuja koncept Imitatio Christi, ideal posnemanja in sledenja Kristusu. Zdi se, da želi Dürer poudariti svetopisemsko idejo, da je človek ustvarjen po Božji podobi in z avtoportretom nakazuje, da vsakršna ustvarjalnost izvira iz božanske milosti.

Tradicionalni motiv Ecce homo se torej skozi stoletja močno spreminja in razvija. V 15. in 16. stoletju se pogosto še ohranja klasična upodobitev trpečega Kristusa, predvsem na oltarnih slikah, pa tudi grafikah in drugih upodobitvah znanih renesančnih umetnikov, kot so Hieronymus Bosch, Hans Holbein, Andrea Mantegna, že omenjeni Albreht Dürer, pa tudi kasneje v baroku, kot so Tizian, Caravaggio, Guido Reni, Rembrandt, Rubens, Tintoretto in drugi. Njihov motiv variira, a nekako še ohranja podobo trpljenja kot klasične simbolike Ecce homo.

Nemški filozof Friedrich Nietzsche štiri stoletja kasneje, natančneje leta 1888, napiše avtobiografsko knjigo, naslovljeno Ecce homo, kjer poudarja, da je motiv mogoče navezati tudi na filozofijo oziroma filozofe. Pravzaprav je vsaka razumska bit zaradi »tragičnosti življenja«, ki se kaže predvsem v neodtujljivi končnosti taiste biti, tudi trpeča bit; predvsem pa racionalno bitje s Kristusom povezuje neomajna volja, vztrajati v trpljenju, saj ve, da je edino vztrajnost, najsibo še tako neprijetna in brutalna, edina pot do »resnice«. Ta »resnica« pa je recipročna tisti, za katero se zavzema Kristus: gre namreč le za tostransko, tu-zemsko resnico, torej resnico bivanja, ki je idiosinkratično vezano na vsakokratno priložnost, ravnati v skladu z lastnimi prepričanji in biti za to pripravljen plačati četudi najvišjo ceno. Le umetnost (v to verjame tudi Nietzsche) je sposobna igrati dvojno igro – udejanjiti ideje, ki pred našimi očmi zadobijo vso kvaliteto in globino, čeprav zanje vendarle vemo, da so ‘zgolj’ naslikane, le videz; prevara, s pomočjo katere se resnica, v katero verjamemo, kaže kot bistveno ne-resnica, zato pa vsaj možna in verjetna. Tu je trik: edino umetnost se izogne nevarnosti, da jo razglasimo za patetično – ker ne upošteva nikakršnih apriornih odnosov med dejstvi in fikcijo, ampak sledi lastni ideji, ki jo rodi domišljija.

Motiv so v 19. in 20. stoletju upodabljali številni evropski umetniki, med bolj znanimi so bili Francoz James Tissot, Belgijec James Ensor, Anglež Lovis Corinth in recimo Nemca Otto Dix ter George Grosz, ki celo objavi 100-delni slikovni cikel pod naslovom Ecce homo. V 20. in 21. stoletju umetniki sicer še stremijo h klasični upodobitvi motiva, vendar pa se danes vedno pogosteje povezuje z degradacijo ljudi, vojno, nedemokratično politiko ali upodobitvami človeka v različnih kriznih situacijah nasploh. 

Motiv Ecce homo se je torej močno ohranil vse do današnjega časa, s to razliko, da se je osvobodil izključno religiozne tematike in ga zato umetniki uporabljajo veliko bolj svobodno. Kot motiv v likovni umetnosti nam tudi razkriva, da  se je skozi zgodovino močno spreminjal in razvijal, umetniki so ga upodabljali na svoj umetniški način, kakor tudi lahko vidimo na letošnjem že 12. Mednarodnem festivalu likovne umetnosti v Kranju, v okviru katerega so se organizatorji odločili povabiti številne mednarodne umetnike in umetnice, katerih primarni domicil je predvsem svet figuralike. Figura vzpodbuja k razmišljanju o človeku, njegovi vlogi v razburkanem svetu in o usodi človeštva nasploh; vse to pa ga simbiotično povezuje s filozofijo in seveda z umetnostjo.

Krščanstvo, če se nazadnje ozremo še enkrat k izhodiščni premisi, ponuja svoj moralni odgovor na tegobe človeštva: upanje postane glavni stimulans življenja – in bistveno je, da ne pozabimo, za kaj pri upanju gre: upanje je upanje le zato, ker se v dejanskosti njegova vsebina nikdar ne udejanji; upanja celo ni mogoče odpraviti z izpolnitvijo, saj se veruje v onstranstvo. Upanje je afekt, ki kaže na nemoč duha: je le neko prazno veselje, izvirajoče iz ideje o preteklosti ali prihodnosti. Ob tem umetnost ponudi svoj odgovor; upanje nadomesti s prepričanjem, da je ne glede na izzive vsakdanjosti človek kot epicenter družbe tisti, ki je odgovoren za lastno bit in naj zato morebitne vzpone in padce nadomešča s kreativnostjo, iznajdljivostjo in – predvsem – z razumom. 

Tematika Ecce homo v primeru letošnjega festivala likovne umetnosti v Kranju torej govori isto; le umetnik in nič drugega kakor umetnik. Umetnost nosi neznansko odgovornost, če smo pošteni: v sodobnem svetu povsem nepredvidljivih sprememb, kar sta nam izrazito demonstrirala najprej koronavirus in nato vojna v Ukrajini, lahko in mora umetnost prevzemati primat in ovekovečati veličino človeških zgodb, poudarjati pomen humanizma in spodbujati čutnost, razum in lepoto. Mediji namreč tega ne zmorejo (več).

Pripravila:

Nina Jeza, Artists&Poor’s