Spoštovani zbrani.
Neprimerno se mi zdi pričenjati tovrstna srečanja z neposrečenimi izrazi tipa – danes smo se zbrali, da bi si ogledali slike. Zato dovolite, da najprej pozdravim tistega, ki je najbolj odgovoren za to, da se lahko tako prijetno ter sproščeno ukvarjamo s tistim, kar nam je ponavadi dostopno le v prašnih muzejih. Namen, ki ga bo današnji dogodek prav gotovo dosegel in presegel, je dosežen že s tem, da nam je slikar omogočil vstop v čudovite kraje, ki bi jih sicer doživljali le preko slik.
Pozdravljam torej dirigenta nocojšnjega večera, slikarja Ervina Kralja iz Slovenj Gradca.
Spoštovana publika. Usmerite svoje poglede, če dovolite, proti slikam, ki visijo v prostoru. Seveda opazimo, da gre za manjšo, zato pa s formami bogato retrospektivo del zadnjih desetih let. Napovedane so bile sicer izključno krajinske slike, v zadnjem trenutku pa smo se odločili, da razstavo popestrimo, tudi zaradi mrzlega vremena, z nekaj risbami, kipom Atemsa in dvema doživetima tihožitjema.
Potopisni krajinar pronicljivega očesa. Impresionist z vizijo, raziskovalec naravnih ploskev ter predvsem pošten in iskren slikar. Slikarski opus, ki ga gospod Ervin Kralj, danes dvainsedemdeset letni mladenič, gleda preko ramena, šteje impresivnih sedem tisoč del. Koki, kakor ga kličejo prijatelji, se z veseljem odzove tudi na ime kralj Ervin II. V skladu z rekom, da naj je le tisti, ki dela, si tak naziv vsekakor zasluži. In če hudomušno dodam še, da je bil tudi njegov oče Ervin, je lahko torej sin, brez lažne skromnosti, kar Ervin Drugi.
Začetki seznanjanja z umetnostjo Ervina Kralja so romantično klasični. Kot otrok je pod skrbnim očesom mame hitro dojel, da ga zanima risba. Predvsem oglje je bil medij, s katerim je že kot zelo mlad začrtal tudi svojo profesionalno pot. Vpisal se je na Šolo za umetno obrt v Ljubljani, kjer je z uspešno študijo stola tudi mimogrede opravil s sprejemnim izpitom. Omeniti velja zgodbo tega sprejemnega izpita, na katerega ga je pravzaprav najbolje pripravil mentor Karel Pečko z nasvetom, da naj na sprejemcih nariše tisto, kar vidi pred seboj. Karkoli to že je, pa čeprav kup umazane posode, ki čaka mamo, da ga odstrani.
Zato se ne morem, a niti nočem, izogniti omembi njegovih izjemnih risb. Kljub temu namreč, da nam danes prikazuje predvsem svoj krajinarski opus, je vrednost njegovega dela v tem, da je podprto z brilijantno risbo. Risarski čut, ki Ervina Drugega vodi od individualnih portretov preko kreativnih delovnih krokijev do najprej domače, nato pa še tuje krajine, povzroča občutljivo pulzijo slikarskih del, ki jih gledamo. Prevzema nas občutek domačnosti, tistega že videnega, a vendarle ne tako izrazito dojetega ter barvno izraženega, kakor to uspeva slikarju Ervinu Kralju.
Kako se je vse začelo? Prijatelj ga je prosil, naj naslika nek vikend na obronkih Haloz. Odpravil se je na teren, hkrati pa mu je nagajalo vreme, ki z nepredvidljivo meglo in zoprnim vetrom ni omogočalo primernega motiva. A kakor po naključju, pravi, se je v nekem trenutku razbistrilo nebo nad njim, sončni žarki so za kratek čas razkrili presunljivo lepoto haloške pokrajine, in navdih trenutka je bil dovolj, da je začrtal pot impresionistične vizije, ki je od leta 2005 odločilni moment Ervina Kralja.
Spoštovani. Pogled razkriva, misel skriva. V tem smislu vas vljudno vabim, da si ne le ogledate, temveč predvsem prisluhnete razstavljenim delom. Če boste dovolili, in verjamem, da sicer ne bi bili tukaj, da vam slike vsaj majčkeno zlezejo pod kožo, boste začutili povezanost motivov z dejanskostjo. Občutili boste slikarjevo intimno pristnost, s katero prepriča. Verjeli boste, da je kraje dojemal in concreto, ne v varnem zavetju slikarskega ateljeja. Slišali boste naravo, ki pritrjuje – resnica je v poštenosti pogleda. Zato je vse odvisno od slikarjevega očesa.
Oko gospoda Ervina Kralja je prizmatično. Dovoljuje mnenje, čeprav ga neprisiljeno tudi zagrajuje. Vendar, in to je treba dodati, voditi ga skuša le z izključno pozitivnim nabojem, takorekoč za roko – sveže, pristno, lepo.
Čestitam, gospod Kralj Ervin II.
Nina Jeza