BELI KVADER EVE PETRIČ

Eva Petrič je, svoji mladosti navkljub, bivala že na (skoraj) vseh kontinentih sveta. Njena umetnost, pa tudi njena življenjska zgodba, reprezentira potovanje –rojena v Sloveniji, kjer je obiskovala vrtec, selitev v Indijo in vpis v osnovno šolo, pa vnovičen premik ter nadaljevanje šolanja v Ameriki. Diplomirala je iz psihologije in umetnosti na Dunaju, ter leta 2010 v Berlinu uspešno zagovarjala še magistrsko nalogo. Trenutno je razpeta med Dunajem in Ljubljano.

Celine je zapisal, da je vsakršno pravo popotovanje zmeraj potovanje na konec. Nečesa. Do nekega cilja, neke točke vmesne, začasne zaustavitve, na kateri se človek zave, da je živel v resnici za prav ta prehod. Da ga je gnalo pričakovanje svobode prihodnjega prostora; da mu je omogočena priložnost vnovičnega pričetka.

Eva je pristni nomad. Privadila se je na nomadsko življenje, ki ga poslej sprejema kot izziv: nomadi namreč v vsaki selitvi vidijo novo, predvsem pozitivno priložnost. Istočasno pa premik, jasno, za seboj potegne tudi določene nujnosti, ki sestavljajo bistvene kategorije gibajočega se življenja. Zaradi bliskovitih selitev med kontinenti je zaželeno, da popotnik svoje osebne predmete čim bolj, če že ne povsem, obvladuje. Ne gre zgolj za to, da jih zloži v škatle. Zaradi narave nomadskega življenja mora neizogibno in zmeraj vnaprej razmišljati o naslednjem prostoru: medtem ko prelaga, sortira in v škatle zlaga predmete, ki jih bo odnesel s seboj, popotnik interpretativno analizira tudi sebe in svoje življenje. Kdo je, kam gre, kaj ga tam čaka. Tesnobnost prihajajoče negotovosti premaguje s tem, da se zanaša na vsebino svoje osebne škatle.

Eva išče v novih selitvah nove priložnosti; vidi nove izvore svetlobe, ki bodo ustvarjali nove sence. Sence so namreč trenutni, neobstojni zapisi sedanjosti, s katerimi zaznamujemo svojo prisotnost v določenem prostoru, ne da bi se ga pri tem dotaknili drugače kakor s povsem nedolžno lastno senco. Eva Petrič gre pri tem početju še korak dlje: z zgoščeno sintezo je, pač v slogu izkušenega nomada, svoj dom, vključno s sencami, zložila v škatlo. V belo škatlo, ki jo polni z zgodbami, umetnostjo in s sencami, ki simbolizirajo njeno prisotnost.

Umetničine večne selitve iz države v državo oziroma s kontinenta na drug kontinent so torej že v korenu povezane s škatlami, ki z Evino pomočjo nosijo njene življenjske odtiske: zgodbe določenih obdobij, ki jih je morala pustiti za seboj. Izključno od nje je odvisno, ali bo te škatle za vedno zaprla ali pa njihovo vsebino prenesla naprej in onkraj škatle. Da bo, skratka, percepcijo novega prostora uravnala tako, da bo ustrezal vsebini bele škatle.

Enako je s sencami. Sence so umetničina stvaritev za odrešitev – z njimi lahko počne stvari, ki so v realnem svetu, vsej svobodi navkljub, pač nemogoče. Kot pravi, je v zgodnjem otroštvu razumela selitev kot dogodek, ko se “vse zloži v škatle”. S pristavkom, da se v škatle zloži le zato, da bi se v drugem prostoru spet “vzelo ven”. A problem tovrstnega početja je, da vsako spremembo prostora spremlja tudi sprememba časa: da stvar, ko jo vzamemo iz škatle, v kateri smo jo hranili, včasih ni več povsem enaka, kot je bila takrat, ko smo jo vanjo položili. Pa ne zato, ker bi bila nemara uničena, temveč preprosto zato, ker je s premeno časovnosti pridobila nove razsežnosti. Čustva, prisotna ob slovesu, so potihnila, morda so se izgubila v poplavi vtisov novega. Pretekle emocije, do nedavnega še tako pomembne in žive, so se prelevile in postale drugačne, neuporabne, manjvredne, ali pa so le še spomin na obdobje, ki smo ga preživeli s stvarmi, ki so ostale v škatli.

Vendarle pa so ostale – in prav to nam razkriva Eva Petrič – sence emotivnega, ujete v fotografijah, nematerialni obrisi, ki vizualno materializirajo čustva. Sence so Evini vizualni aforizmi, ki lezejo iz škatel, iščoč nove prostore. Njene sence so nepredvidljive, velike ali majhne, množeče se in predvsem nepredvidljive, odvisne izključno in zgolj od vira svetlobe. Od, povejmo po resnici, umetničinega lastnega energetskega potenciala, saj je navsezadnje ona tista, ki jih ustvarja, s tem pa jim podeljuje formo, vsebino in duha.

Vrtiljak dogodkov je pot Eve Petrič zavrtel tudi v smeri Maribora. V sodelovanju z galerijo Media Nox nam v premislek in odpiranje ponuja nov White Box – belo škatlo osebnih predmetov, na kateri beremo Maribor. Gre za alegorije dogodkov, ki so zaznamovali ljudi in mesto, pri čemer je umetnica izbrala teme, ki nagovarjajo aktualne tabuje, represivne situacije ali zatajevane emocije, ki se kakor subduralni hematom razraščajo pod kožo mesta, ter, kar je zaskrbljujoče, vztrajajo in ostajajo.

Projekt je nastal s sodelovanjem lokalne umetnice Maje Šivec, avtorice fotografij dogodkov ali objektov Maribora, ki prebadajo srce mesta in simbolizirajo emotivnost mestne bolečine. Majine fotografije namreč tako direktno kot tudi simbolično predstavljajo mariborske hematome, ki se že nekaj časa razraščajo med mestom, meščani in uradnimi ustanovami. Na umetniški sceni je to zagotovo vizionarsko umetniško središče MAKS, temeljni kamen spodletelih projektov EPK, katerega sporočilnost je pravzaprav kanonična. Fotografija z granitno kocko “Tvoja umazanija – moja umazanija” predstavlja detajl navideznega obvladovanja položaja kocke: nagovarja refleksijo preteklih protestov, ki so v škatlo pospravili prejšnjega župana in povzročili vseslovensko vstajniško evforijo, a le zato, da bi se že znašli v situaciji nove, sicer prazne škatle, a zato polne senc in namigov preteklosti. Omenimo še fotografsko reprodukcijo vhoda v tovarno TAM, nekoč ponosa mariborske industrije, danes pa bolečega spomina na propadlost nekoč uspešnega, minljivost navzven večnega ter senčnost včerajšnje svetle prihodnosti.

Globalizacijske tumorje in daljnosežnosti njihovih senc nadgrajuje umetnica s konceptom prenašanja razstave v nov prostor, v prostor izven zaboja. “Ta prostor je škatla; ta škatla je prostor,” navaja umetnica v svoji izjavi. S tem se razstava ne omejuje le na galerijski prostor, temveč se preko reklamnih panojev prenaša v javni prostor in v življenje Maribora ter Mariborčanov. Jumbo plakatom, ki so danes v večini zlorabljeni ter namenjeni predvsem komercialnim izkoristkom, Eva Petrič vrača originalno vrednost.

Dojemanje plakata kot vizualnega sporočila se je namreč močno spremenilo. Plakati so izgubili klasično vlogo infografike: ne izkazujejo več aktivnega dogajanja, ampak služijo izključno oglaševalskim namenom. Eva Pertič s petimi različnimi plakati, na katerih s sencami reinterpretira pet fotografij Maje Šivec, simbolično osvaja svoj novi prostor ter oznanja svojo prisotnost. Tabuji Maribora v obliki plakatnih sporočil na ta način vzpostavljajo vez med ikonografijo in tipologijo, med mestom in njegovimi prebivalci, med bolečino in navado, med prostorom in časom, med svetlobo in sencami.

Razstavljena dela so analogne fotografije senc, obdelane v temnici, ki so nato z namenom povečevanja digitalizirane, končno pa direktno odtisnjene na pleksi steklo. Podobna tehnika je aplicirana tudi pri sencah na ogledalu, le s to razliko, da je na sence, obdelane v temnici, umetnica dodala iz tanke žičke spleten tekst svojih pesmi, pripravila fotograme in jih združila v kolaž, tega digitalizirala ter nato odtisnila na ogledalo. Na razstavi je predstavila tudi video White Box, s katerim umetnica s pomočjo video kamere združuje razpoložljive prostore v enovit prostor.

Sence navdihujejo umetnost gibanja, premikanja v prostoru, izginjanja ter pojavljanja v novem prostoru. Kakor da bi bilo za drsenje skozi mnoštvo prostorov moč uporabiti kaj preprostejšega kakor sence! Vsaka oseba in vsak predmet, sploh vse materialno, ima svojo realno senco. Hkrati pa je taista senca le nasprotje svetlobe, je le vizualna percepcija, ki je dejanska, a hkrati docela neoprijemljiva. Svoje sence ali sence koga drugega se pač ne da ujeti. Zmeraj je nekje tam: pride in izgine z lučjo, hrani se s svetlobno energijo. Sence so emocionalne vizualizacije, ki jih umetnica reinterpretira v določene izjave, ki jih smemo nemara strniti v koncept senc določenih čustvenih sfer.

Senca ima, seveda, pozitivno in negativno konotacijo.

Na eni strani pušča temno sled na vsem, česar se dotakne. A po drugi, človeški strani, vsakič znova dokazuje opazujočemu, da je še zmeraj tu. Tudi Evi Petrič. Da hodi, diha in živi. Sencam navkljub.

Nina Jeza, Artists&Poor’s