JANEZ MEŽAN, Pregledna razstava ob 110. letnici rojstva

           »…moči pešajo, življenje čudno pesem poje…« Janez Mežan

Naslovnica kataloga

 

Da je bil Mežan zelo ploden slikar, je pokazal že v mladosti, saj je iz gimnazijskih let ohranjenih 370 vinjet in še drugih prispevkov, med njimi je ohranjen tudi Mežanov risarski dnevnik iz leta 1919, v katerega je nenehno slikal motive iz okolice in je iz njega moč ugotoviti, da je imel že tedaj navade »poklicnega slikarja«.

Njegovi prispevki so bili že takrat sproščeni v grafični zmogljivosti in imajo že zrele kompozicijske lastnosti. Znal je uporabljati tonska sredstva in jih koristiti domiselno ter poglobljeno. V realističnem pristopu je risal s svinčnikom, barvnimi svinčniki in s tušem. Sprva je to počel nekoliko negotovo, nato pa je podajal vinjete vedno spretneje in jih dopolnjevati z akvarelom, naslovne strani pa je bogatil z vsebinskimi posebnostmi. Učinkovito je uporabljal dovolj lastne – svobodne zasnove poenostavljenih oblik, ki so nakazane v krajini, tihožitju, cvetju, pomembnejšim sestavkom pa je v tušu ali akvarelu dodajal fantazijske podobe ali celostranske vložke, ki so pojasnjevali pomen mesečnika ali posebnega dogodka, kateremu je bila številka posvečena.

Po končani I. svetovni vojni se je Janez Mežan leta 1919 prostovoljno udeležil jugoslovanske ofenzive proti avstrijskim enotam na Koroškem za določitev severne meje. Ko se je vrnil s Koroškega domov k materi, je najprej razmišljal o študiju teologije, vendar se je spomladi leta 1920 odpravil na Dunaj, da bi študiral umetnost. Ker so bile razmere na Dunaju v času koroškega plebiscita neznosne, ga kot Jugoslovana niso sprejeli na akademijo, zato je jeseni istega leta odšel na zagrebško Akademijo likovne umetnosti. Iz seznama študentov v arhivu Akademije je razvidno, da je uspešno opravil sprejemni izpit. Usmeril se je predvsem na slikarstvo. Študiral je pri profesorjih Ljubu Babiću – konstrukcija slike in barvna tehnika, pejsažistu Ferdinandu Kovačeviću (1870-1927) perspektivo ter pri mojstru anatomije Jožu Kljakoviću (1889-1969), kjer je opravil poseben tečaj za stensko slikarstvo. Tečaj za grafiko je opravil pri profesorju Tomislavu Krizmanu (1882-1955), zajemal pa je litografijo, lesorez, bakrorez, dekorativno umetnost in plakat. Omeniti velja še umetnika Branka Šenoo (1879-1939), ki je predaval zgodovino umetnosti.

Akademija v Zagrebu je bila takrat edina tovrstna ustanova v minuli Jugoslaviji, zato je bilo vpisanih tudi precej kandidatov iz Slovenije. Mežan je prijateljeval z Mihom Malešem (1903-1987), s katerim sta bila v semestru 1921/22 tudi sostanovalca. Med študijskimi kolegi je bil njegov najtesnejši prijatelj kipar Nikolaj Pirnat (1903-1948). Skupaj sta študirala in bivala v Zagrebu, pozneje pa delovala v Mariboru, se ukvarjala z grafiko, slikala, med drugim tudi fresko v Tržiču in razstavljala.

Študij je poglobil umetnikovo zanimanje za vse vrste motivov, predvsem za figuro s poudarkom na risbi. Iz študijskega obdobja je ohranjenih nekaj risb, akvarelov, grafik, litografij, linorezov in lesorezov, iz katerih je razvidno, da je navdih iskal med dediščino impresionistov in secesije. Mežan je dobro obvladal tudi tehniko pastela, s katerim je še poudarjal mehkobo potez. Kasneje se je usmeril v ekspresionizem, zlasti je to moč zaznati pri načinu obravnavanja svetlobnih kontrastov. Janez Mežan se sam ni rad uvrščal med »kategorijo slikarjev«, ampak je vztrajal pri svojih načrtih.

Tisti čas je »ugajal« Mežanu med Hrvati marinist in grafik Menci Klement Crnčić (1865-1930), med Slovenci pa predvsem Ivan Vavpotič (1877-1943) zaradi elegantne in mehke linije ter Ferdo Vesel (1861-1946), zaradi eruptivnega načina upodabljanja. Leta 1924 je zaključil študij in pristopil še k strokovnemu izpitu, ki mu je omogočil poleg slikanja še opravljanje poklica pedagoga na srednjih šolah, kar ga je tudi še posebej zaznamovalo.

Istega leta je Mežan zaprosil za zaposlitev in jo jeseni dobil v Mariboru, kjer je poučeval risanje na Državni realni gimnaziji in se udeleževal tedanjega razstavnega življenja ter prispeval lep delež k tedanjemu delu mariborskih likovnih umetnikov. Istega leta se je poročil z Irmo Gogala (1900-1982), ki je prav tako končala študij na Učiteljišču v Ljubljani in s katero sta imela šest otrok. Skromni poroki v Ljubljani so prisostvovali trije Mežanovi sošolci. Rojak Janez Oblak (1898-1926) iz Cerkelj na Gorenjskem, sicer kaplan v Borovnici, ki je obred opravil, priči pa sta bila slikar Adolf Lapajne (1899-1939) iz Idrije in kipar Nikolaj Pirnat iz Maribora. Že v naslednjem letu se jima je rodila prvorojenka Zora in s tem je Mežanova soproga dobila kot učiteljica namestitev bliže Mariboru na osnovni šoli v Skomarju pri Slovenskih Konjicah. Mežan je delovne dneve preživljal ločeno v Mariboru, hodil domov čez vikende in tako je imel tudi več časa, da se je posvečal likovnemu delu in lastnemu umetniškemu obličju.

Mežan je prišel v Maribor iz umetniško že izoblikovane sredine. V Zagrebu je lahko na začetku tridesetih let spremljal dogodke na kulturnem in likovnem področju, še zlasti privlačen pa je bil Pariz, ki seveda od nekdaj velja za svetovno umetniško metropolo, kjer je bilo moderno tudi usmerjanje umetnikov pariške šole v svobodno improviziranje ob nastajanju umetniškega dela. Zlasti v slikarstvu so poudarjali muzikalnost in harmoničnost čiste barvitosti, kar je značilno vplivalo na spremembe v duhovnem razpoloženju našega likovnega področja. Do takrat se je omejevalo v glavnem na tradicionalizem, med posameznimi umetniki pa so obstajale tudi težnje po simbolizmu, ponekod so prevladovali elementi klasicizma. Močno je bil razvit tudi magični realizem, ki ga je izpodrinil ekspresionizem, vzporedno pa so se uveljavljali še kubizem, fauvizem in ostali -izmi dvajsetega stoletja.

V Mariboru je začel leta 1920 delovati Umetniški klub Ivan Grohar. V Ljubljani sta delovala Umetniški klub Vesna in Klub mladih, katerih člani so v naslednjih desetih letih precej razstavljali, vendar pa Janez Mežan ni sodeloval na vseh teh razstavah, čeprav je bil član tega kluba. Iz mariborskih let ni ohranjenih dovolj podatkov, ki bi nam pričali o umetniškem uveljavljanju. Iz naslednjih let je ohranjenega precej gradiva in virov, ki pričajo, da je Mežan poleg pedagoškega dela resno slikal, samostojno in skupinsko razstavljal, občasno pa se je ukvarjal tudi z monumentalnim slikarstvom.

Leta 1926 mu je umrl brat Franc, star šele 23 let, rodila se je druga hči Ivanka. V tem letu je pripravil tudi prvo razstavo z Viktorjem Cotičem (1889-1935) v Kazinski dvorani Pivovarne Union v Mariboru. Zelo dobra obiskanost razstave in uspešna prodaja del sta potrdili, da je bilo takrat zanj izredno zanimanje. Svojo prvo samostojno razstavo je imel prav tako v Kazinski dvorani v Mariboru leta 1928, kjer je razstavil 48 slik: olja, akvarele, pastele, risbe in linoreze. Poleg tega ga je skupina sošolcev iz študija v Zagrebu povabila na razstavljanje v Ljubljano, kjer so nastopili kot Četrta generacija slovenskih likovnih umetnikov. V Jakopičevem paviljonu so se predstavili Olaf Globočnik (1904-1991), Miha Maleš, Nikolaj Pirnat, Janez Mežan, France Pavlovec (1897-1959) in Mira Pregelj (1905-1966) s 130 deli. Razstava je bila zelo opazna in je vzbudila živahno polemiko med umetnostnimi kritiki. Edina skupna točka generacije je bila, da so se šolali v Zagrebu, ki je imel naslon na impresioniste in Pariz. Vendar je skupina kljub neenotnosti in časovno kratkem obstoju prinesla novo in prijetno osvežitev, s svojo jasno linijo in čistim lirskim koloritom razvojno v slovensko upodabljajočo umetnost potrebno dopolnilo. V svojem navdušenem ustvarjalnem pohodu so zaorali globoko brazdo v zgodovino sodobne umetnosti.

Leta 1931 je bil ustanovljen nov Klub Brazda, predsednik je bil Radivoj Rekar, podpredsednik Anton Gvajc (1865-1935) in tajnik Janez Mežan. Med ostalimi člani so bili še V. Cotič, N. Pirnat, France Ravnikar (1886-1948), Albert Sirk (1887-1947) in Ante Trstenjak (1894-1970). Priredili so odmevno razstavo v mariborski dvorani Union in jo v naslednjem letu preselili še v Celje. Klub je deloval vse do začetka 2. svetovne vojne, vendar je člane nekoliko prizadela tudi premestitev tajnika Janeza Mežana iz Maribora v Novo Mesto. Zaradi političnih zadev je bil leta 1932 odpuščen iz državne službe in nato leta 1933 spet sprejet in premeščen na novomeško Gimnazijo. Soproga Irma je takrat poučevala pri Sv. Ani nad Ščavnico, kjer sta v šolo hodili tudi obe hčerki.

Novomeško obdobje pomeni za Mežana drugo pomembno prelomnico. Takrat so nastajali predvsem portreti in krajine v pastelu in tudi v tehniki akvarela. V tem obdobju se je Mežan posvečal tudi aeronavtiki – vedi o letenju. Predvsem po vzoru helikopterja se je ukvarjal z raznimi teoretičnimi projekti človekovega letenja z lastno energijo, za katere so ugotovili, da so po matematičnih izračunih in fizikalnih zakonih natančni.

V letih 1934 in 1935 je nastalo največ študij in skic – to je »tehnično obdobje« Janeza Mežana. Gradivo obsega čez sto risb in raznih tipov letal, helikopterjev in posameznih aeronavtskih delov. Ohranjen je prav tako računski material o poskusih, s kakšnimi krili in motorji bi bilo potrebno opremiti človeka, da bi lahko vzletel in se obdržal v zraku. Poleg aeronavtike se je Mežan zanimal tudi za arhitekturo, izdelal je celo nekaj načrtov stanovanjskih hiš in se posvečal oblikovanju interierjev. Po njegovem načrtu so začeli leta 1936 graditi stanovanjsko hišo št. 11 v Vrhovčevi ulici v Novem Mestu, ki je bila z minimalnimi spremembami tudi dokončana. Obstajala naj bi možnost sodelovanja Janeza Mežana z arhitektom Ivanom Vurnikom (1884-1971), vendar za to ni pravih dokazov. V Novem Mestu je umetnik ostal vse do leta 1939/40, ko so ga premestili v Ljubljano. V tem času sta se rodili Mežanu še dve hčerki, Marinka in Marjeta. Tudi žena Irma je bila službeno premeščena v Novo Mesto.

Mežan je na Dolenjskem služboval šest let in pol. V tem času, natančneje leta 1936, je bila organizirana edina umetnostno – zgodovinska razstava, ki je potekala vzporedno z gospodarsko razstavo. Razstave so se udeležili skoraj vsi umetniki dolenjske regije. Janez Mežan je bil zelo aktiven v pripravah: zaposlovalo ga je pisanje diplom, postavitve izdelkov in panojev za obrtnike ter priprava plakata za razstavo.

Janez Mežan je postal tudi član Društva slovenskih likovnih umetnikov, s katerimi je skupaj razstavljal na prvi in drugi pomladni razstavi v letih 1935 in 1937 v Ljubljani v Jakopičevem paviljonu.

Kot vsak umetnik si je tudi Janez Mežan želel potovati v Italijo, pa tudi v Prago, kjer je leta 1929 že bil in se tja vrnil spet leta 1937. Bil je tudi v Bratislavi. V septembru je končno odpotoval v Italijo, kjer je obiskal Benetke, Ravenno, kjer se je navdušil nad bizantinskimi mozaiki, nato pa še Padovo, kjer se je naužil Giottovih (1224-1337) znamenitih fresk v kapeli Scrovegni. Tudi naslednje leto je potoval na tuje, ponovno v Prago, Melnik, Bratislavo. Avgusta je obiskal razstavo Slovenske moderne umetnosti v Milanu ter si je spotoma ogledal razstavo renesančnih del umetnikov Leonarda, Veronesea in Tintoretta, ki so ga izredno navdušila.

V obdobju 1939/40 je spet sledila umetnikova premestitev službovanja in bivanja v Ljubljano, leto za njim je prišla tudi Irma, ki je poučevala na Osnovni šoli Vič. V letu 1940 se je rodila še peta hčerka Marijana, za katero je bil oče Janez v velikih skrbeh, saj se je Evropa pripravljala na 2. svetovno vojno.

V letu 1940 je sledila še ena jubilejna razstava slovenskih umetnikov v Jakopičevem paviljonu – bilo je ob štiridesetletnici prve slovenske razstave (1900) v Mestnem domu v Ljubljani. Razstavljali so člani Brazde, Lade in Neodvisnih. Mežan je razstavljal takrat pod okriljem slovenske Lade.

V tem letu je bil Janez Mežan že vpoklican na orožne vaje in v šolskem letu 1940/41 je poučeval na četrti realni gimnaziji v Ljubljani. V tem letu je še enkrat razstavljal v Ljubljani s člani umetniškega kluba Vesna. Ilustriral je knjigo Jana Plestenjaka Bajtarska kri.

Nastopila je Druga svetovna vojna in Mežan je bil že drugič vpoklican, preživel je težka leta v ujetništvu. Najprej v Greifswaldu kot nemški ujetnik, nato je bil premeščan med italijanskimi taborišči Gonars, Bergamo in Avio, kjer je ostal vse do kapitulacije. V letu 1941 se je Mežanu rodila še ena hčerka, Magdalena. V Ljubljano se je vrnil septembra 1943 in že po treh mesecih spet začel s profesuro. Dogodek, ki ga je Janez nestrpno čakal, je bil 1. december 1944 in z njim rojstvo sina.

Po končani vojni je bil Mežan leta 1945 začasno poslan v Ribnico na Dolenjskem in nato je dobil poleti 1946 stalno namestitev na ptujski gimnaziji, kjer je še nadaljnjih deset let deloval kot učitelj likovnega pouka. Po desetih letih intenzivnega dela se je upokojil ter nato na Ptuju in v okolici ustvarjal vse do svoje smrti 3. decembra 1972.

Po arhivski predlogi dr. Štefke Cobelj povzela Nina Jeza.

F1180017

Miheličeva galerija, Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož