“Aspect – Les multiples facettes de la réalité – (Različni vidiki realnosti)”
Samostojna razstava Maše Gala, umetnice mlajše generacije, ki zaključuje študij slikarstva na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, v galeriji More Art Tea v Grenoblu je prva predstavitev slovenske umetnice v Franciji. Razstavlja izbor likovne produkcije od leta 2009 do danes, ki jo kontinuirano vsebinsko raziskuje ter formativno nadgrajuje z inovativnimi tehničnimi pristopi in rešitvami. Kljub mladosti avtorice je mogoče v retrospektivni obliki slediti razvoju umetnice, ki z iskanjem novih likovnih pristopov ter njihovih rešitev producira lasten umetniški opus.
Prisotnost osebne refleksije, v kateri je viden tudi kontrast med realno in virtualno izkušnjo, torej med digitalno in analogno podobo, je v slikarskih upodobitvah Maše Gala izrazita ter subtilno izražena na način, da dopušča možnost interakcije objekta, publike in/ali umetnika.
V ciklu slik Prostori (2010) in Svetlobni prostori (2011) Maša Gala raziskuje prostore, ki nas obkrožajo: obstoj dejanskega, vzporedno z njim pa tudi virtualnega sveta, omogoča drugačen pogled na položaj človeka kot telesa znotraj teh ‘prostorov’. Človekov položaj in izkušnja znotraj zakonitosti, ki določajo naše dojemanje prostorskosti, sta v modernem času pogosto postavljena na preizkušnjo, in le od gledalčevega dojemanja, torej od kreacije subjektivnega pogleda, je odvisno, kako doživlja obdajajoči ga prostor, kaj ga dejansko pritegne in kaj zaposli njegov pogled. Zdi se, kakor da je svet koncipiran z idejo navidezne objektivne fizične prostorskosti, katere realnost je pa odvisna izključno od načina subjektivnega dojemanja, posredno torej re-prezentacije taiste moderne razdrobljenosti. Moderni subjekt je ujet v networking – mreženje.
Koncept točkovnosti, mreženja in digitalnega je v novejših delih Maše Gala zmeraj bolj poudarjen (Fluid, Memory lane, Mind maps, Mapping: 2014), prepleta se z organskostjo, s subjektivno risbo, gesto in formo. To so mediji s področja fotografije, filma, radia, televizije, t.i. novi mediji, ki so osvojili področja človeške percepcije, predhodno rezervirana zgolj za klasično umetnost.
Novi mediji predstavljajo povsem unikatni estetski potencial ustvarjanja perceptivnih izkustev in so lahko globalni vir inspiracije. Vodilo Maše Gala je sicer še vedno linija oziroma risba: a ne v smislu ‘krokiranja’, sledenja objektni realnosti – gre za nezavedno mapiranje ali memoriranje v smislu razkrivanja subjektivnega pogleda na eksterier, ki se je zaradi znanstveno-teoretičnih parametrov in ob vplivu drugih medijev spremenil. ‘Novo-medijsko’ sumiranje več pogledov v bistvu tako ostaja čista, negestikulirana risba, inspirirana z raziskovanjem materialnosti, ki se na koncu ponovno izteče v redukcijo: linijo. Z raziskovanjem pogleda skozi različne vidike realnosti mlada ustvarjalka predstavlja svojo slikarsko realnost na način, da re-producira materiale kot lastne tehnološke izume ter skuša tako preseči njihovo običajno uporabo in ustvariti docela novo uporabno vrednost.
Slikarski koncept Maše Gala je abstrakcija: barvna risba, kombinirana s kolažem fotografij, starih zemljevidov, atlasov, časopisnih in spletnih člankov, z dodajanjem akrilnih pigmentov, oljnih pastelov, ki jih kombinira z gradbenimi mrežami, zidnimi barvami, ibitolom, z različnimi laki, premazi in spreji, ki dajejo umetnini poseben sijaj. Sliko plasti z nanosi pigmentov, sprejev in barv do te mere, da poustvari videz digitalne podobe na zaslonu: t.i. simulaker digitalnega medija s simulacijo analognega. Z uporabo fotografije, ki jo dograjuje s plastmi, dosega učinek simulakra realnosti: subliminalni rez oziroma kratke prekinitve z vstavki podob, vidnimi le za trenutek, kar pa je dovolj za njihov vdor v gledalčevo nezavedno. Simulaker, kakršnega ustvarja, je tako umetniški pojav, ki hoče po-ustvariti znak – proizvesti simulacijo tistega, česar v realnosti ni, oziroma raz-preti upodobitev simulakra s slikarskimi, kiparskimi, grafičnimi in oblikovalskimi tehnikami ter tako klasični umetniški svet pretopiti v svet digitaliziranih podob.
Umetnica Maša Gala v vseh svojih delih poudarja in raziskuje interakcijo med umetnino, gledalcem in umetnico. Če teoretiki interaktivnost novih medijev upravičujejo s tem, da omogočajo gledalcu, da dejansko postane njihov uporabnik, saj mora stvaritev praviloma vključiti oziroma aktivirati in v tovrstnem smislu nastopa v funkciji so-kreatorja umetniškega dela in če na drugi strani Manovich opozarja, da interaktivnost ni »nova značilnost umetniških del«, saj so bila že klasična ter moderna dela “interaktivna”, moramo ugotoviti, da Maša Gala funkcionalno prestaplja mejo med obema možnostima, s čimer razpira pravzaprav neskončno simulakersko polje. Ta funkcionalnost sublimnega se pri umetnici kaže predvsem v tem, da pri nastajanju vizualnih podob, slik, objektov ali instalacij konstantno eksperimentira z raznovrstnimi materiali, s čimer dodaja likovni umetnini efekt nepogrešljivega dela bivanjskega prostora in jo še dodatno osmišlja.
Nina Jeza and Artists&Poor’s