(if @Sex = ∞)
Tvegali bomo s predpostavko, da filozofija dopušča alternativni vpogled v artistično delo, pogled, katerega umetnik ne more prepoznati, saj ga iz njega iztrga nezavedno. In ob tem je bistveno, da spoznavamo umetnika, ne umetniško delo – tega lahko namreč brez težav vidimo, medtem ko nam šele reverzibilno branje dotičnega dela omogoči, da prepoznamo vzgibe, ki so iz artikuliranega umetniškega izraza iztrgali tisti Id, o katerem govori Freud.
Priznajmo: gre za strašljivo moč vizualizacije, ki sicer ne povzroči spremembe slike, projicirane na televizor očesa, zato pa zamegli razum s konotacijo sugestivnosti. Kakor v življenju, ko nam največkrat malenkosti, ki sugerirajo globlje pomene, omogočajo spopad s pristnimi malomeščanskimi vrednotami – povedano določneje: da bi umetnik preživel svet vrednosti, ki ga tako nevredno obkrožajo, jih mora trgati iz vsakodnevnih kontekstov, premeščati pomene, zamenjevati njihova bistva. Zato je treba reči: projekcija na zaslon očesa. To, kar počne umetnik, namreč ni prav res nič drugega kakor zapeljevanje – spominjam na Kierkegaardov Dnevnik zapeljivca, ki bi utegnil spodbuditi še kako aporijo.
No, umetnik povzroča drsenje pomenov, ko s produciranjem nekega, na prvi pogled docela proti-življenjskega, samodestruktivnega in morbidnega vizualnega dela omogoči gledalcu, da ga vendarle vidi. Kako bi ga sploh kdaj utegnil doživeti, razen da bi zares vzel pištolo in s tem usodo v svoje roke? Tako lahko udobno prepusti domišljiji prosto pot. Zgodi se pa natanko nasprotno: umetniško delo zajame našo moč razsojanja, če se izrazimo s Kantom, jo dobesedno ugrabi in prikroji tako, da nam, v kolikor nismo docela otopeli, pritisne na tiste vmesnike, ki povezujejo videno s pojmovnim. Ujeti smo v umetnikovo nezavedno – kako mračni obeti morebitnemu razumevanju.
Ne Weltschmerz Channel ne Apparatus : Mikkel ne zmoreta tako kompleksnega odgovora na , kar povzroči šele docela nedolžna, pravzaprav mimogrede posneta fotografija. Produkt, ki je nastal spontano, ob poskusih izdelave plakata razstave, je vzorčni primerek tega, kar bi poimenovali subliminalno sporočilo. Gre za skrite pomene očitnega, ali, še bolje, za zakrite vzgibe nezavednega, ki iz umetniškega diskurza izluščijo tisto, česar umetnik morda ne bi razkril.
Sublimna moč erotike se skriva tik pod belino orožja, ob stiku s hladno kovino se ježi koža. Dodan je, a s pridržkom do tega, da bi bil tudi zavestno sproduciran, efekt sugeriranega pomena, nekega globinskega, nagonskega vzgiba k promoviranju živalskega v človeškem.
Artists&Poor’s
