Z “Umetnostjo slučaja” nimam ničesar skupnega. Jaz svoje slike mislim, jih konstruiram, režiram. “Rišem” to, kar bi rad imel na fotografiji in “radiram” tisto, česar ne maram, ali mi trenutno pač ne odgovarja. Predvsem pa kamera ni moje tretje oko. Imam samo dvoje oči in vse, kar upodobim na svojih fotografijah, sem videl s temi očmi. Fotoaparat je samo instrument v mojih rokah, s katerim upravljajo moji možgani. Je samo čopič, svinčnik, dleto, pero, ali kar koli že, samo oko ne.  (Miran Mišo Hochstätter)

Et in Arcadia Ego: Fotografije, sanje in spomini – krajine

Miran Mišo Hochstätter je dobil naziv Maestro po vsestranskem mojstrstvu v fotografiji, saj mu je bil fotoaparat položen dobesedno v zibelko. Studio Hochstätter je bil namreč znan fotografski atelje njegovega očeta, ki je v tistem času zabeležil portrete skoraj vseh znanih (in neznanih) Mariborčanov; za osebne dokumente ali družinske albume ali pa preprosto zato, ker je rad fotografiral. V Hochstätterjevi družini sta po očetovem zgledu na svet privekala dva fotografa: najprej Mišo, kasneje še brat Zoran. Slednji se je preusmeril v gibajoče slike, v video produkcijo, pogosto se je postavil tudi za filmsko kamero, medtem ko je Mišo ostal pri fotografiji. Pod mentorstvom danes priznanih, žal že pokojnih kiparjev in slikarjev, kot so Maks Kavčič, Lajči Pandur, Slavko Kores in Slavko Tihec, je zaključil likovno pedagogiko na mariborski Pedagoški fakulteti.

Kasneje se Hochstätter odloči za študij v tujini, med drugim tudi zato, ker pri nas pravega študija fotografije ni (bilo). Sprejet je na münchensko Šolo za fotografijo in grafiko, Bayerische staatslehranstalt für photographie (Bavarska državna pedagoška ustanova za fotografijo), kjer preživi pet let in študij tudi uspešno zaključi. Vrne se v Slovenijo, za začetek v očetov fotografski studio, kjer pogosto asistira očetu in nabira še kako potrebne praktične izkušnje. Maestro pravi, da je bila to neprestana vaja mladega fotografa, pa tudi če je fotografiral ljudi ‘zgolj’ za osebni dokument. Vsak obraz potrebuje svojo svetlobo in ima svoj karakter: da pa bi bila fotografija vsestransko čim boljša, je potrebno vsakič znova izpostaviti tisto pravo svetlobo in najti pravi karakter, da je nenazadnje naročnik tudi osebno zadovoljen.

Želja po raziskovanju in razvoju ga čez nekaj časa ponovno zvabi v tujino. Dejstvo, da je imel Mišo v Münchnu teto Mileno in je bila zatorej vrnitev zmeraj mogoča, je še dodatno botrovalo tej odločitvi. V Nemčiji je spet ostal nekaj let, sodeloval z raznimi podjetji, oblikovalskimi naročniki in agencijami, predvsem pa ga je vodila želja po fotografiranju znanih glasbenikov, kot sta recimo Miles Davis ali Nick Cave. Zraven fotografije je Maestro namreč tudi velik ljubitelj glasbe, ne le jazza, temveč tudi klasične glasbe in dobrega starega rocka. Kljub temu, da tokrat ne razstavlja opusa fotografij glasbenikov, je vendarle potrebno zapisati, da je Mišo velemojster tovrstnih upodobitev, saj ima opazovalec občutek, da lahko glasbenika preko Hochstätterjeve fotografije celo slišimo.

Tokrat se v artKITu predstavlja z zadnjo serijo fotografij pokrajin. To je že Maestrova 49. samostojna razstava. Miran Mišo Hochstätter – Maestro je vsestranski umetnik, občutljiv na glasbo, subtilen v pisanju, je odličen literat; predvsem pa zna vse to odlično združiti v njegovem vizualnem mediju, v fotografiji.

Miran Mišo Hochstätter se nam tokrat prvič predstavlja v Kiblinem razstavišču artKIT, ki je danes na mestu nekdanjega starega rotovža oziroma mestne hiše, kar nosi še dodaten pomen: leta 1972 je prav v tej hiši umetnik razstavljal tudi prvič.

Digitalne fotografije nosijo skupen naslov Pokrajine – fotografije sanje in spomini. Ne gre za naključje; znano je, da je Maestro izrazito natančen in dosleden minimalistični perfekcionist, ki zna povezati posamezne trenutke, tako pretekle kot prihodnje, v absolutno, resnično in popolno sedanjost, v en sam popolni trenutek, kot ga lahko začutimo prav v galerijskem prostoru. Njegove Krajine niso zemeljske, temveč s prefinjeno vizualizacijo razkrivajo človeško telo kot simbolično (po)krajino. Moško in žensko golo telo je (tokrat) nadomestek goratega hriba. Telesu, ki leži na produ, peščeni plaži ali črni zemlji, so dodani kamenčki, dim ali oveli listi dreves ginko. Na fotografijah lahko začutimo poletno, spomladansko, jesensko ali zimsko razpoloženje. Svetlobne efekte mojstrsko dopolnjuje z objekti. Mojstra prepoznaš po omejitvah, pravi. Nastale fotografske podobe prav zaradi vpliva svetlobe in senc subtilno združujejo človeka in krajino v enovito – arkadijsko – celoto. Et in Arcadia ego, Vergilov epitaf, ki kot memento mori zaznamuje Hochstätterjeve fotografije, v prevodu pomeni V Arkadiji sem. Gre za idilično grško pokrajino, ki je ležala v središču Peloponeza; naslov nam je znan tudi po Poussinovih slikah, ki upodabljajo mitološko zgodbo arkadijskih pastirjev v brezskrbnem in sproščenem uživanju. Arkadija je tudi bivališče boga Pana, boga gozdov in njiv, ljubitelja glasbe, plesa, satirjev in preprostih ter poštenih ljudi. Gorata topografija omenjene pokrajine in redka poseljenost privedeta naposled do tega, da se beseda Arcadia sublimira v pesniški pojem za idilično vizijo neokrnjene divjine. Arcadia je poetično oblikovan prostor, povezan z bogatim naravnim sijajem in harmonijo, za katero pa se pogosto domneva, da je v skladu z utopičnimi ideali in zato nedosegljiva. Maestrova Arkadija se od te tradicije odmika v toliko, kolikor načrtno reprezentira sodobno različico paradiža, ki najprej deluje kot opozorilo o življenjski minljivosti, hkrati pa taisto življenje idealizira v blaženenost pastoralnega raja in simboliko popolne sreče.

Mišo pravi, da je klasik, ki ne počne ničesar revolucionarno novega, še nikoli videnega, nič ‘odtrganega’; dela na ‘svoj’ način. Portret, akt, krajina in tihožitje. Posebnost teh fotografij je pravzaprav prav v načinu mojstrskega združevanja akta in tihožitja v imaginarno, a ‘živo’ krajino. Na simbolni ravni gre za žensko in moško pokrajino. Motive združi v eno fotografijo, ki pa še vedno ostaja docela minimalistična. Vsak detajl je zelo premišljeno postavljen, finalni dotik pa seveda dajeta svetloba in barvni toni, ki še dodatno izpričujeta mojstrstvo Hochstätterjeve fotografije. Ta namreč zavestno pristopa k aktu na zelo oseben, intimen način, saj kreira moment, ki v umetniškem mediju združuje življenjske energije, duše, človeške ‘rokopise’ v zgodbo.

Razstavljene fotografije iz leta 1982, naslovljene September, že nakazujejo podobnost združenih motivov, akt s tihožitjem, konjičkov, igračk, položenih na golo žensko ‘krajino’. Te črnobele ‘analogne’ fotografije sicer sodijo v zgodnji opus, a raznolika tonaliteta v sivinah, značilna za Maestrova dela, je že prepoznavna. Nove (letošnje) fotografije so barvne in v digitalni tehniki. Gre za precizen izbor barvnih tonov, ki telesu zagotavljajo krajinarski videz v obliki jesenske ali poletne idilično lepe – arkadijske – pokrajine. Zdi se, kot da, med tema dvema opusama, ni preteklo veliko let, tudi izdelava, ki je popolnoma drugačna, analogna v zgodnjem primeru in digitalna izvedba v letu 2018.

Rečemo lahko, da se je z razvojem umetnika Mirana Miša Hochstätterja razvijala tudi fotografija in naše dojemanje le-te, predvsem v smislu uveljavljanja fotografije kot samostojnega medija, ki je potekala pravzaprav sočasno s Hochstätterjevim razvojem. Dejstvo, da je precej eksperimentiral s produkcijo, potrjuje pet razstavljenih fotografj dreves, naslovljenih Haiku, prav tako iz leta 1982. Gre za odtise japonskega pisemskega papirja, fotografita, kot odtis negativa, podobno odtisu grafične matrice. Haiku je japonska pesniška oblika, ki obsega sedemnajst zlogov in beleži trenutek iz narave v simbiozi s človekovim notranjim občutenjem, bistveno zanj pa je, da je tematsko svoboden.

Na razstavi je bila na ogled še diaprojekcija z naslovom Sanje v dvanajstih slikah od leta 1974 do 1984; gre za diaprojekcijo dvojnih (sandwich) ektachrome diapozitivov.

Mirana Miša Hochstätterja ne primerjamo z velikimi, svetovno znanimi fotografi. Ni treba; on je mariborski Mapplethorpe.

Nina Jeza 

 

Maestro Hochstätter praznuje letos štirideset let delovanja. Predvsem ne želi predstavljati fotografij v prostodušni obliki dokumentov prostora in časa, in jih tudi zato prestavlja v brezčasnost. Pravi, da mora sicer vsaka razstava imeti nek notranji red, mir, tišino ali zbranost, in je zato tudi predstavljena kot mala osebna študija. Maestro je sanjač in nepoboljšljivi romantik, kar pušča pečat v njegovi fotografiji, ki gledalca nagovarja z besedami: “Pustiti svobodo lastne interpretacije, sanjarjenja in možnosti, da dáš fotografiji svojo vsebino. Popeljati te moram ven, na svetlo, ti odpreti horizont, pot pa si izbereš sam.”

»Redko objavljam v časopisih in revijah, nisem član nobenega amaterskega foto kluba in svojih del ne pošiljam na množične razstave od Milana do Hong-Konga, kjer se zbirajo točke za zveneče nazive. Nikoli se tudi nisem mogel vključiti v vsesplošne tokove ”Time-Life” fotografije, ki jo sprejema večina, niti v stil, ki ga je pred leti ponujala revija ”Camera” in ga naši fotografi uspešno posnemajo. Ta ”ameriški stil” mi po naravi ne ustreza. Zame je preveč hladen in neoseben. Sem pač takšna zajebana slovanska duša. Včasih se mi zdi, da sem kot stepni volk – sam v tem mojem štajerskem koncu.. Oče in Jože Kološ, sta namreč kriva, da sem postal in ostal – fotograf.

Fotograf iz ljubezni in prepričanja.« (Miran Mišo Hochstätter)

 

artKIT, Glavni trg 14, Maribor