S pomenljivim naslovom razstave Predvideno je prehodno obdobje umetnica povzema pogosto frazo, s katero FURS pospremi obvestila o predpisih v začasni rabi, npr. obvestilo o vezani knjigi računov ali Zakon o davčnem potrjevanju računov, ko nam (s.p.-jem, op.p.) namreč dacarji prijazno dovolijo samostojno odločitev o tem, na kakšen način bomo račune izdajali in potrjevali. Ironični sarkazem je seveda v tem, da problem kulturnikov (in tudi drugih samozaposlenih) ni način, temveč količina izdanih računov.

Predvideno je prehodno obdobje zato v umetniško-raziskovalni kontekst postavlja objektivirano birokratsko davčno obvestilo, ki ga je umetnica Marija Mojca Pungerčar subverzivno prenesla v diskurz avtobiografske in predvsem zelo intimne družinske zgodbe treh vzporedno živečih generacij. Projekt izpostavlja relacije (in njihove derivate v obliki ko-relacij) v medgeneracijskih, medčloveških in medsorodstvenih odnosih , ki jih so-kreirajo oče, mati in hči ter še sin tretje generacije. Reminescenca v tradiciji, ohranitev spomina, skrb za starše, boj za potomce.

Umetnica torej izpostavlja bistveni obrat percepcije in z njim tudi njene altruistične vrednosti: naše dojemanje sveta se nemalokrat postavi na glavo že zgolj s tem, da prevzamemo neko novo, a nujno življenjsko vlogo, ko se osebnost (prostovoljno) raz-cepi v različne nosilce posameznih življenjskih vsebin – nenazadnje je umetnica hči in mati.

Predvideno je prehodno obdobje je razstava, ki s holistično zasnovo razkriva personificirano, med dva (ali več) trenutkov ujeto bivanjskost, sublimirano v obliki instalacije.

Rastava je sestavljena iz štirih ambientalnih postavitev – instalacij, ki tvorijo koherentno celoto. Občutek domačnosti

Prva v seriji nosi naslov “Starši”, sestavljena je iz fotografij iz umetničinega družinskega albuma, nastalih med leti 2003 in 2010. Gre za prelomnico v umetničinem življenju, ko je prevzela novo življenjsko vlogo odraščanja in dozorevanja. Zavedati se nujnosti cikla življenja, razpetega med rojstvo in smrt, je eno; doživeti ga skozi osebno izkušnjo pa seveda nekaj povsem drugega. Rojstvo potomca in smrt staršev ponazarja naravni proces, evolucijski ciklus, ki nas opozori, da mora življenje, torej subjektivirana bit, v našem primeru umetnica, najprej nekaj pogrešiti, da lahko v raztrgani vrzeli išče priložnost novega življenja. Serija fotografij trinajstletnega obdobja je nastala v takorekoč klasični situaciji, ki jo poznamo vsi, ki smo kdajkoli sedli za nedeljsko mizo naših staršev. Ko se v »zavetje« doma vračamo le še na kosila, ker je sodobni čas zahteval svoj davek. Zveni kot izgovor, a vendar utegne biti res. Še posebej, če situacijo izpostavi umetnik, ki arbitrarno mora govoriti resnico. Njena mama in oče sta torej vedno sedela na istem mestu za jedilno mizo v domači kuhinji – in to vse do takrat, ko enega več ni bilo. Dokončnost trenutka zaznamuje pretresljiva zadnja fotografija, na kateri žalujoča mati, oblečena v črnino, sedi še vedno na istem mestu za družinsko mizo. Serija »Starši« se mora – in to je presežna vrednost tega dela – zaustaviti natanko tu. Dovoljena ni več ena sama fotografija.

Druga postavitev, “Prsti, je nastajala od leta 2008 pa do danes, dodan je video material z digitalnim tiskom ter šivanje na platno. Še ena osebna izkušnja, ki za svojo izpolnitev zahteva suspenz. Gre za bolečo zgodbo delovne poškodbe ali poškodbe pri delu, ki se je Pungerčarjevi pripetila leta 2008 med upravljanjem s krožno žago, pri čemer je izgubila del prsta. Po dveh letih, ko je postala mati, ji je prijatelj poslal čestitko z naslednjim tekstom: »Čestitam. Izgubila si prst, a dobila sina«. Umetnica je inspiracijo udejanjila v kratki video animaciji stanja prej-in-potem, kjer na zadnjem posnetku njena roka drži sinovo. Obča simbolika dotika dlani, držanja roke v smislu opore, zaupanja in varnosti, je od-sekana z rezom krožne žage, hkrati pa prav zaradi materinstva ni pre-sekana.

Tretja instalacija je narejena v mediju gobelina, ki še dodatno poudarja simboliko doma. Naslov je “Hranjenje” kot apoteoza preživetja. Umetnica je na bombažni platni za vezenje natisnila dve fotografiji: na prvi njena mati z žlico hrani bolnega očeta, druga kaže umetnico, ki hrani svojega otroka. Preživetje tistih, ki sta »hranjena«, ali zavoljo onemoglosti ali zavoljo nedoletnosti – kar je pravzaprav isto – je odvisno od skrbi drugega, od družinske vezi, od ljubezni do partnerja in otroka. Eden še ne zna, drugi ne (z)more več.

Zadnja postavitev je sestavljena iz posnetkov šopkov rož, prav tako posnetih v večdesetletnem obdobju. Rože, ki so krasile domačo mizo ob umetničnih rojstnih dnevov, so s svojo nujnostjo minevanja opozarjale, da je tudi umetnica z vsakim letom starejša. Da torej mineva tudi njen čas. Fotografije so natisnjene na platno in med seboj povezane s tehniko tkanja z dekorativnim trakom za darila. Tapiserijo spremlja zvok v slušalkah, refren pesmi “Ko boš prišla jemat slovo od nas, mladost”, ki so jo na Slovenski popevki leta 1972 zapele sestre Potočnik. Tokrat ga odpoje umetnica, za potrebe troglasja celo v treh različnih glasovih.

Predvideno je prehodno obdobje je večletni projekt umetnice, ki je danes v zrelih letih in tudi odprto govori o poti do zrelosti. In ta pelje skozi izgube in pridobitve, razočaranja in veselje, bolečino in toplino, ki jih prinese minevanje.

Lahko, da ima Einstein prav, in da ljubi bog ne kocka. A srečni zavoljo tega ne moremo biti.

Nina Jeza, Artists&Poor’s