“So Art-hounds create something, And those that do are judged by those who tried But found they couldn’t do…” Morrissey

Reinkarnacija simbolično koncipira vnovično rojstvo, ponovno oživitev ali pa, čemur smo priča v primeru Galerie88, obuditev neke polpretekle zgodovine, vzpostavitev stika s preteklostjo, ki je zaznamovala kulturno-umetniško sceno druge največje slovenske prestolnice konec osemdesetih, torej tik pred zaključnimi dogodki razpada takratne skupne države. Povabilo Dušana Hedla iz Subkulturnega azila, da bi družno pripravili koncept projekta Reinkarnacije Galerie88, me je našel nepripravljeno, kakor je to pri razpisih Ministrstva za kulturo pogostoma praksa. To pomeni, da se je raziskovanje šele pričelo: o zgodovini galerije, o njenem vsebinskem pomenu in sooblikovanju kulturnega dogajanja mesta, ki je vsekakor prerasel okvire izključno subkulture, čeprav velikokrat namerno pozabimo na to, nisem vedela veliko: osredotočala sem se na likovni del projekta ter sodelujoče umetnike. Vedela pa sem, da je bila Galeria88 predhodnica današnje Galerije Media Nox, ki danes spada pod okrilje Mladinskega kulturnega centra Maribor, saj sem v Media Noxu dve leti (2013 in 2014) delovala kot kustosinja.

Galeria88 je bila prva neodvisna galerija v Sloveniji in se je v devetdesetih letih preimenovala v galerijo Media Nox (lat. polnoč), ker so razstave odpirali ob polnoči. Danes velja za referenčno galerijo za mlade umetnike in je tudi financirana iz državnega proračuna in mestne občine. To pomeni, da je umeščena med tiste javne ustanove, za katere, tako ali drugače, skrbi Mestna občina Maribor. Pomeni pa tudi, da je ustanoviteljem takrat docela neodvisne Galerie88 uspel veliki met: iz subkulture jim je uspel preboj v javno sfero, kar naj bi pomenilo, če drugega ne, vsaj stabilno in kontinuirano financiranje. Vsekakor izjemen dosežek na kulturno-umetniškem področju v Mariboru. Brez takratnih entuziastov in ustanoviteljev Galerie88 bi tudi MKC Maribor najverjetneje ostal brez galerije Media Nox, ki danes mladim omogoča prve samostojne razstave ter skuša odpirati vrata v svet in na umetniški trg.

Res je, da je situacija na kulturnem področju trenutno izrazito nestabilna. Vsi delavci na področju kulture, z izjemo tistih, ki omembe več itak ne potrebujejo, smo soočeni s čisto človeškim faktorjem. Reče se mu preživetje s sadovi lastnega dela.

A tako je bilo, sodeč po zgodbah, tudi konec osemdesetih v Jugoslaviji in takratnem Mariboru. Pustimo romantično primerjavo s situacijo naše bivše države in takratne umeščenosti umetnosti in kulture v javno življenje: vprašajmo se raje, v katero smer so se časi tako bistveno spremenili? In kam? Na bolje? Odvisno od perspektive subjektivnega pogleda, seveda. Starejši akterji takratne alternativne mariborske scene se le-te spominjajo zelo različno in hkrati podobno. Nostalgično ni prava beseda, ker je med njimi precej realistov. Veliko je odvisno tudi od njihovega karakterja in uresničitve njihovih takratnih ‘alternativnih’ sanj. Idealisti so bolj zanimivi za poslušanje, realisti so treznejši sogovorniki.

Morrissey Galerie88, Dušan Hedl, je gotovo predstavnik idealistov. Kdor ga pozna (ali ga kdo ne?), ve, da je entuziast, človek z vizijo in cilji. Ob povabilu k sodelovanju sva tako že ob začetku sprejela odločitev, da bomo Galerio88 projektno predstavili kot sestavljenko umetnikov in del, spajajoč preteklost in umetnike originalne dobe Galerie88 ter prihodnost s sodelovanjem mladih lokalnih umetniških ustvarjalcev. Tako je projekt zanimivejši tudi današnji mariborski likovni publiki: nadgradnja s sodobno umetniško sceno, z mladimi, ki se danes na konceptualno enak način, zato pa v drugem in predvsem v drugačnem času, uveljavljajo na ‘alternativnem’ in/ali ‘subkulturnem’ področju.

Koncept razstave Reinkarnacija Galerie88 predstavlja majhno retrospektivo zlatega obdobja Galerie88; avtorjev, ki so bili takrat na začetkih svojih umetniških karier, danes pa se v isti prostor vračajo kot priznani slovenski umetniki, profesorji in akademiki.

K sodelovanju smo povabili v prvi vrsti umetnike, ki so v letih 88/89 razstavljali v Galerii88 na Orožnovi, v današnjih prostorih Univerze v Mariboru.

Oto Rimele se je v letu 88/89 poleg slikanja ukvarjal še z umetnostjo glasbe, igral je pri Lačnih Franzih in pri Laibachu. Tokrat razstavlja delo iz novejšega obdobja: ozka lesena konstrukcija, na notranji strani pobarvana z Matissovo oranžno (s katero je Matisse zaznamoval svoje plesalke), v stiku z belo steno proizvaja poseben odsev, ki se spreminja skladno s svetlobo dneva, s čimer daje umetnini živost, opazovalcu pa možnost natančnega opazovanja barvnih odtenkov: vsebina je popolnoma reducirana, da barvni kontrast sam postane umetnina.

Sandi Červek je Rimeletov vrstnik, soroden tudi v umetniškem izražanju. Tudi Červek je v svojem slikarstvu iz slike docela zreduciral vsebino in podobe, s to pomembno razliko, da uporablja temne barve, ki se kasneje razvijejo v popolno črnino, po kateri je danes prepoznaven. Tokrat se predstavlja z delom iz obdobja pred ‘črnimi slikami’, iz tako imenovane ‘predfaze črnih slik’.

Alen Ožbolt je danes profesor na ljubljanski ALUO. Na razstavi predstavlja dela iz projekta V.S.S.D., ki ga je na začetku so-ustvarjala skupina umetnikov, kasneje pa je projekt nadaljeval sam. Na ogled so tri grafike iz grafičnih serij “Padec angela svetlobe” in “Iskanje simetrije”, ki jih je prvenstveno razstavljal prav v Galerii88.

Stojan Grauf je naslednji umetnik, ki se predstavlja z isto serijo del, ki jih je na ogled postavil leta 1988. Gre prvenstveno za risbo, ki v delih prevladuje, ne glede na to, koliko barvnih odtenkov jim Grauf doda. Z igrivimi nanosi barv oplemeniti risbo, ne da bi ji odvzel pristnost in surovost.

Andrej Kustec je v času zlate dobe delovanja galerije sicer služil vojaški rok, a je bil zelo pomemben akter pri ustanovitvi. Kustec je namreč avtor prepoznavne galerijske grafične podobe Galeria88, ki jo je ročno izrisal in nato pomagal tiskarju, da so ga še isti dan odtisnili na jekleno tablo ter postavili pred galerijo.

Jože Slaček je naslednji pomemben akter mariborske umetniške scene, saj je eden izmed ustanoviteljev Mednarodnega festivala računalniške umetnosti – MFRU, ki je letos praznoval že dvajseto obletnico. Tokrat predstavlja analogno umetniško delo: medaljon, ki predstavlja izpraskano ikono.

Na razstavi sodeluje še SloPopArt tandem v sestavi Dušan Hedl in Romeo Štrakl, predstavljata pa barvni sitotisk znanih slovenskih intelektualcev: filozofa Žižka, arhitekta Plečnika, heroja Maistra ter drugih, v prepoznavnih warholovskih podobah, namenjene pa so promociji in dvigu prepoznavnosti Slovenije.

Mitja Visočnik je v tistem obdobju deloval kot kustos in likovni kritik v Umetnostni Galeriji Maribor. Ob pripravi razstav v takratni Galerii88 je bil z nasveti in praktičnimi rešitvami v veliko pomoč: razstave je ničkolikokrat rešil tako, da je okvirje, kubuse ter material za postavitev razstave nesebično posodil iz UGM.

V drugem, a zato nič manj prepričljivem delu razstave Reinkarnacija Galerie88, se predstavlja mlada mariborska perspektiva, reprezentanca današnjih mariborskih umetnikov.

Tandem son:DA sta že uveljavljena akterja v domačem in tujem prostoru. son:DA se predstavlja s svojim prepoznavnim svetlobnim napisom, katerega drugi del se danes nahaja v Muzeju za sodobno umetnost – MSUM+MG v Ljubljani.

Ana Pečar je intermedijska umetnica, videastka in VJ-ka. Na razstavi sodeluje s kolaži, ki so kombinacija fotografije, videoklipov in grafičnih podob, zamrznjenih v eno sekvenco ter odtisnjenih na okrogel panel, ki hoče spominjati na renesančni tondo. Tondo običajno nosi sakralen motiv: v Aninem primeru gre tako za simboliko vere v naravo.

Nataša Berk je provokativna umetnica, ki rada opozarja na vsakdanje banalnosti. Tudi tokrat se je predstavila s spontanim performansom Mitja Berk in je na otvoritvi predstavljala umetniški eksponat.

Maja Šivec ima za sabo že dolgo in uspešno fotografsko kariero; prepoznavna je po izvirnih fotografijah golih moških teles ter nenavadnih poz portretirancev, ki vizualno zavajajo, s čimer prefinjeno izzivajo osebnostne lastnosti opazovalca.

Monika Pocrnjić je, mladosti navkljub, izredno kreativna umetnica, ki se še kako zaveda življenja, a ga hkrati sprejema zelo delovno in predvsem izrazito pozitivno. Še več: prav ta ‘zreli sarkazem’ predstavi s preprosto otroško inštalacijo, kot je Arduino luč. Gre za lučke, ki jim je narisala stikala, jih tehnično povezala in omogočila, da z dotikom naslikanega stikala kontroliramo delovanje lučke.

Skupaj s sestro Sanjo Pocrnjić sta tako na razstavi pripravili ustvarjalni kotiček, kateremu je mlajša sestra Sanja dodala stripovske figure iz japonskih risank. Sanja Pocrnjić je še študentka likovne pedagogike, kaže pa velik talent v risbi.

Barbi Seme je zaključila likovno pedagogiko v Mariboru in se namerava vpisati na Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Barbi slika pretežno z akrilom, ustvarja pa tudi odlične figure v tehniki tuša. Njena risba je razvijajoče se narave, saj jo nadgrajuje z nevpadljivimi kontrasti med vijolično in rjavo barvo. Slika figure/akte, ki so delno deformirani, a le zato, da poudari izključno določen del organa.

Iris Anam Cara je ilustratorka; slika vilinske in druge podobe, ukvarja se tudi s fotografijo. Rada ima kič, ki pa je izbran z veliko mero subtilnosti in ekstravagance, s čimer daje umetniškim delom popolnoma lasten slog, nežen in všečen: takšen, kakršna je tudi umetnica sama.

Razstavo Reinkarnacija Galerie 88 nadgrajujemo še s predstavitvijo objektive, zbrane v katalogu ohranjenih dokumentov, ki pričajo, da se je v dveh letih v Galerii88 zvrstilo več kot 100 dogodkov, razstav, predstavitev, predavanj, literarnih, pesniških in glasbenih večerov, manjkala ni niti politična propaganda. Umetniki in kulturniki so se borili za prostor pod mariborskim soncem, ustvarjali, se povezovali. Verjeli so, najbrž takrat v ‘bolji život’ (kdo se ne spomni te legendarne jugoslovanske serije?), a vsekakor v spremembe in pozitivne obrate.

Katalog zajema tudi spremne tekste, ki govorijo o zgodovini razvoja kulturno-politične alternative takratne scene: gre za zgodovinski pregled delovanja Galerie88 skozi oči Dušan Hedla, novinarja Bojana Tomažina, Zdenka Kodriča in umetnika Andreja Kusteca.

Razstavo smo reinkarnirali v GT22, v prostoru torej, ki simbolizira takratno Galerio88. GT22 je ‘prostor alternative’, ki ga je družina Oset zaupala Fundaciji son:DA, da iz stare zapuščene meščanske hiše ustvari delček kulturno-umetniške scene mesta. Kulturni laboratorij GT22 se tako razvija še naprej. V njem deluje več mladih društev z različnimi projekti, organizirajo različne delavnice in predavanja. Dovolj je prostora tudi za mlade skaterje in postavitev skate-boarda. Širijo se še v kletne prostore, kjer je bil nekoč nočni klub, iz njega pa bodo ustvarili gledališki in koncertni ali kino prostor.

Tako ni nobeno naključje, da smo Galerio88 reinkarnirali prav v prostor na Glavnem trgu 22. Opozoriti skušamo na današnjo mlado umetniško alternativno sceno v mestu, ki (kakor vedno) deluje z mladostniškim zanosom in vztrajnostjo ter so-ustvarjajo kulturno-umetniški prostor mesta od Dravi. Alternativa je vselej obstajala, predvsem pa je obstajala alternativnost. Vztrajni alternativnosti pripisujemo sposobnost za pomembne kratkoročne spremembe. In tu hoče Reinkarnacija vleči rdečo nit ter vzporednico alternativnosti. Alternativci so ljudje dela, znanja, modrosti, etične drže in umnosti. Po navadi so to mladi intelektualci, osredotočeni na razmišljujoča odkrivanja in lastno spoznavanje. So navdihujoče intelektualno jedro neke prihodnosti. In, kar ni nepomembno, navadno so daleč stran od politike. Kar je istočasno tudi njihov manko, saj so ravno zaradi svoje ‘alternativnosti’ predaleč stran od javne prepoznavnosti.

Zato je Reinkarnacija Galerie88 hkrati tudi spodbudnik, ker opomnik noče biti, sodobnim družbenim veljakom, da ob vsesplošni banalnosti kriterijev modernosti omogoči prav tej alternativnosti izraznost. Da alternativnim umetniškim tendencam pomena ne reducira na gverilo in obrobnost, temveč v njih prepoznava odločilno gonilo razvoja skupnosti – ne jutri ali v bližnji prihodnosti, temveč že včeraj.

Nina Jeza, kustosinja razstave Reinkarnacija Galerie88