Saša Bezjak je prepoznavna slovenska umetnica, deluje kot likovna pedagoginja, slikarka in kiparka, zaradi slednjega jo tudi najbolj zanimajo prav različni materiali v obliki gradnikov, s katerimi ustvarja risbe, slike, skulpture in vezenine.
Vsebina del Saše Bezjak je skoraj izključno vezana na intimo, na osebne odnose, na notrino človeške telesnosti, ki je v svojem bistvu koncentrirana do primatne, celo primitivne enostavnosti. Odnos do telesnosti, tako lastne kot telesnosti Drugega, se zato tudi najbolj pristno izraža skozi primarne oblike umetniškega ustvarjanja. Navidezni “naivni primitivizem” umetnice Saše Bezjak se z uporabo krokijev sprevrže v najbolj žlahtno izrazno sredstvo, raziskujoč eros kot primarni človeški nagon, ki se nas prvič dotakne v zgodnjem otroštvu in nato kroji naše celotno življenje.
Poleg medosebnih odnosov pomembno vlogo pri nastajanju del Saše Bezjak igra njen odnos do različnih materialov, saj s subtilno uporabo v umetniški produkt povzdignejo tako bazične gradnike, kot sta blago in nit. Velikokrat gre za recikliran material, saj so dela narejena na stare rjuhe ali prte, tudi manjše dekorativne prtičke, v katere umetnica vkomponira risbo, s čimer odsluženemu material vdihuje novo življenje.
Dela Saše Bezjak nosijo predvsem čustveni naboj doživljanja ženske. In če so čustva »primitivna«, nam »zgolj« razum preprečuje, da ne postanemo preveč prvinski ali, kot radi rečemo, da ne poživinimo. Prav to je rdeča nit, ki tokratno razstavo povezuje s Francisom Baconom, tistim, ki je grotesko intimnega človeškega življenja – predvsem zaradi nerazumljenosti okolice, tudi tiste najbližje, kot je bil v primeru Bacona George Dyer – spremenil v figurativno, plastično, do bizarnosti ponotranjeno osebno izkušnjo. Indoktrinacija diskurza »Love is the devil« je pravzaprav etično-estetski monstrum, ki ga lahko uveljavi le nekdo, ki pozna oboje: božansko ljubezen in peklensko trpljenje.
Vsebina je ponavljajoča se, a v izvedbi zmeraj drugačna: umetnica upodablja sebe, družino, otroke, nosečnice, spolnost, spolni akt, rojstvo, bolečino, smrt. Skratka vse, kar je življenjskega. Zgodi se, da opazovalca zaradi tega sprva postavlja v neugoden položaj, v katerem se ga poloti celo občutek sramu.
Osnovni motiv, s katerim nas tokrat seznanja Bezjakova, je par: v otroški risbi izvezena ženska in moški v objemu, poljubu, stisnjena z rokami ali obrnjena stran drug od drugega, simbolizirata pristni odnos partnerjev, ki si izkazujeta platonsko, skorajda sramežljivo nežnost. Če je osnovni ton primarno antagonističen, je to v direktnem kontrastu s tistim, kar tovrstni princip na videz zahteva od umetnika samega: to, da je navkljub naturalistični/primitivni/primarni tehniki v delih Saše Bezjak moč zaznati močan čustveni naboj, revolucijo emocij, ki se, tehniki navkljub, nezadržno širijo onkraj površine upodobljene linijske risbe. Njena dela zaznavajo življenje kot dekadentno, trpeče: slišimo krik, začutimo poželenje, dojemamo žalost, strast, ljubezen, celo materinskost.
Osebni odnosi ter čustva, najsibo pozitivna ali tudi negativna, so umetnici najpomembnejši. Intimne izpovedi umetnice je v njeni »otroški« risbi s katerimi ustvarja spontane pripovedi, opredmeti svoje doživljanje sveta ter izrazi navdušenje nad življenjem in detajli v okolju.
Ko umetnica zgodbo postavi pred gledalca, se načrtno prepušča spontanosti – in ko se umakne, njene zgodbe ostajajo povezane z zgodbami mnogih žensk, pa čeprav črpa le iz lastnih in intimnih izkušenj. Presežek del Saše Bezjak je namreč v tem, da prikazujejo in v prvinskosti razgaljajo človeka oziroma življenje nekoč in danes – govorijo preprosto in zato spregledano resnico, da ostaja človek, globalnemu segrevanju ter migracijam navkljub, v svoji prvinskosti – primitivnosti – večno enak: čustven, ljubeč in trepeč.
Človeški, kakopak. There is no love without some devil.
Nina Jeza, Artists&Poor’s
