Saša Bezjak je prepoznavna slovenska umetnica, ki deluje kot likovna pedagoginja, slikarka in tudi kiparka. Ustvarja risbe, slike, skulpture in vezenine. Prav ljubezen do kiparstva jo je privedla do točke, v kateri je svoj primarni interes do klasične risbe nadgradila z uporabo novih materialov in jo preoblikovala v vezenino. Črta, osnovno izrazno sredstvo risbe, se v umetničinih delih spremeni v pravo nit, v metaforo za “življenjsko črto”, ki z začetkom v obliki točke ter linearnim napredovanjem proti zaključeni celoti v obliki linije izvrstno ponazarja tok življenja. Razstavljeni so vezeni in šivani umetniški izdelki, ki povezujejo umetnost in ročno delo.
Tokratno razstavo je umetnica poimenovala po znani slovenski mladinski pravljici Dragotina Ketteja, ki govori o deklici Bogdanki in njeni želji, da bi “škarjice hrustalke rezale same”. Prispodoba škarij, ki režejo namesto deklice, da bi tako njej ostalo več časa za šivanje, ni naključna. Prav tako pa tudi ni samoumevna: škarje in platno, pravijo, imajo v rokah zmeraj tisti, ki obvladujejo svet. In ker vsi vemo, da to niso umetniki, je očitno potrebno metaforičnost naslova iskati globlje. Umetnost ni nekaj naključno danega, pravi Bezjakova, za njo se je treba ne le potruditi, temveč tudi žrtvovati. Avtomatizirane škarjice so satirični odgovor umetnice na vsakdanje, rutinske banalnosti, ki polnijo naš bivanjski prostor in čas ter omejujejo našo resnično kreativnost, hkrati pa se jim, ker smo socialna bitja, ne moremo izogniti.
V murskosoboški Galeriji Robin na ogled postavlja vezenine. Nekatere so izvezene ročno, spet druge so strojno pošite z umetničinimi risbami. Bezjakova nam prvič predstavlja tudi ročno izvezene risbe na oblekah, ki delujejo kot izvezeni grafiti, ustvarila pa jih je v sodelovanju z MAMO, TETO IN NAROČNICO OBLEKE. Medčloveški, medosebni in medpartnerski odnosi tako predstavljajo še enega pomembnih vsebinskih temeljev umetničinega delovanja.
Osebni odnosi, razgaljeni do bistva, predstavljajo primarnost človeške narave, ki jo je po umetničninem prepričanju najbolj zvesto moč upodobiti z risbo: “primitivna” narava risbe istočasno pomeni tudi prednost pred zgolj akademizmom, saj ga s tem, da se načrtno odvrača od vsakršne kompleksnosti, razgalja v njegovem manku. Reducirana zgolj na odnos do materiala, na ljubezen do blaga in niti, postaneta risba in vezenina eno.
Saša Bezjak je svoje vezenine na novo poimenovala v šivanice, vezenke IN VEZENINE, saj meni, da si zaslužijo drugačno ime. Šivanice so strojno zašite, medtem ko so vezenke IN VEZENINE izvezene ročno po njenih risbah. Njena dela – tudi tista strojno zašita – so prav zaradi uporabe intimne risbe zato še toliko bolj osebna. Omeniti velja, da so te vezenke ali šivanice okolju prijazne, izdelane iz recikliranih materialov, izvezene na stare bele rjuhe, prte in tudi manjše, že dekorirane prtičke, v katere je umetnica vkomponirala svoje risbe. Omenjeni načini izdelave ponazarjajo odlično aplikacijo prakse, ki odsluženemu objektu dodaja ali celo na novo ustvarja pomen. Ena Sašinih inovativnih metod je tudi napenjanje vezenin na lesene okvirje, s čimer jih povzdiguje v “uokvirjena” umetniška dela.
Na razstavi je moč videti še sporočilne vezenke z znanimi naslovi pesmi skupin Ramones, Sex Pistols ter glasbenice Amy Winehouse ter pisateljice Svetlane Makarovič. Gre za neke vrste sodobno izvedbo okrasnih namiznih prtov, ki so jih včasih pletle gospodinje. Vezenine ponekod, predvsem v azijskem in arabskem svetu, še vedno kažejo močan statusni simbol, medtem ko so na zahodu bolj ali manj le še spomin na nostalgijo in neke “druge čase”.
Motivika Saše Bezjak nas tako kontinuirano, skozi nezadržni pretok linije od risbe do vezenine, seznanja s tipologijo parov: ženska in moški v objemu, poljubu, oklepajoč se z rokami ali tudi obrnjena drug od drugega. Načrtno izvezene v formi otroške risbe, kažejo umetničina dela na pristni odnos dveh partnerjev, ki si izkazujeta pristno nežnost, osvobojena navlake namigovanj tako na Eros kakor tudi na Tanatos. Osebni odnosi in čustva, ki skozi eter prehajajo med upodobljenimi pari, najsibodo pozitivna ali celo negativna, predstavljajo temelj umetničine izpovednosti, kar ji omogoča razpiranje nekega docela intimnega, otroško nepokvarjenega sveta. Izpovedna narativnost umetnice je prepuščena trenutkom spontanosti, opredmetenih v obliki krokijev, ki tako predstavljajo zavestni mimesis direktnega, nepotvorjenega doživljanja realnosti, torej življenja in vseh njegovih detajlov.
Nina Jeza, Artists&Poor’s
Saša Bezjak (1971, Maribor) je odraščala na Tratah v Slovenskih goricah in danes z družino živi v Gornji Radgoni. Diplomirala je leta 1999 na Pedagoški fakulteti v Mariboru iz likovne pedagogike pod mentorstvom profesorja kiparstva Darka Golije, leta 2001 pa iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pod mentorstvom profesorice Metke Krašovec (praktični del Slika kip) in profesorice umetnostne zgodovine dr. Nadje Zgonik (teoretični del Štiri osebna stališča mladih mariborskih umetnikov). Leta 2009 je prav tam končala magistrski študij kiparstva pri profesorju Luju Vodopivcu s temo Različne dimenzije realnosti. Od leta 2002 je samozaposlena v kulturi. Leta 2013 ji je Univerza v Mariboru podelila naziv strokovna sodelavka za predmetno področje specialna didaktika. Ukvarja se z risbo, sliko, kipom, vezenino, likovnimi akcijami in poučevanjem. Že OSEMNAJST LET kot mentorica pripravlja likovne delavnice za mladino in odrasle ter organizira razstave.