»Umetnost bi nas morala šokirati v smislu, da dojamemo resnico o nas ali o svetu ali o umetnosti sami.«

Naslov razstave, Glej, ne glej, kot sta jo poimenovali umetnici, nas opozorja, da so meje, ki jih postavljata, skrajne, nasprotujoče si. Kierkegaardovski ali-ali se v tovrstnem razcepu izživi v »zgolj subjektivno dejstvo« – torej v primarno odločitev na podlagi vtisa. Ne gre za to, da bi se publika ukvarjala s tem, kar opazuje, torej z umetniškim delom in njegovim morebitnim sporočilom, temveč se docela prepusti občosti mnenja. Šok v umetnosti še zmeraj proizvaja dvojni učinek: ker je vezan na družbeno lestvico vrednot, ki so itak že zelo skromne, jih pretresa s svojo neposrednostjo, drugačnostjo, ne-sramnostjo in od gledalca zahteva odločitev. Bom ali pač ne bom – gledal.

Saša Bezjak in Arven Šakti Kralj Szuomi v umetniškem delovanju združujeta otroško igrivost in nežnost s spolnimi akti in erotično razgaljenostjo podob.

Arvenim fotografijam otrok, ki so angelsko lepi in lebdijo v zraku ali brezprostorju, »tako na zemlji kakor v nebesih«, se Saša pridružuje z risbami spolovil in spolnega akta ter podobnih tem, naslikanih z »otroško roko«. Gre za simulirane otroške risbe, »primarne« krokije, ki nastanejo impulzivno v eni potezi in izkazujejo prvinskost umetnice. Saša umetniški instalaciji dodaja tudi vezenino in kiparska dela, s katerimi prav tako namiguje na osnovno »primitivno, naturalistično, nedivergentno« vsebino umetniškega dela. Šaktijeva se igra s kombinacijo fotografij, ki so predstavljene na/v različnih formatih: manjše fotografije so skrivnostno zložene v majhne škatle, v katere lahko (po)gledamo ali – se obrnemo stran. Različne medije združita v prostorsko postavitev, ki simbolično predstavlja nebesa in zemljo; vizualizirata kozmični kontrast vere in razuma. V nebesa greš, če verjameš! No, morebiti tudi s pomočjo odpustka. Kakorkoli – sporočilnost leži v dojemu simbolike te »kozmologije«: če si ljubljen, so, kakor pravijo, nebesa lahko tudi na zemlji. »Zgodi se tvoja volja« dobiva v tem kontekstu docela drugačen pomen.

Gre za refleksiven, samozavesten in občutljiv projekt, s katerim skušata umetnici opozoriti na preprosto dejstvo, da se pač vsako življenje prične s spolnim aktom, ki proizvede »božji dar«, torej otroka. Zatorej mora biti spolnost lepa, kajneda, orgazmični občutek pa nebeški. Se spomnite Berninijevega kipa Ekstaza svete Tereze? Zakaj torej še v 21. stoletju toliko cenzure? Toliko hipokrizije, pravzaprav, saj cenzura v objektivnem smislu pomeni zgolj popačenje/spremembo realnosti s strani avtoritete (Jaza, drugega ali države). To so edine tri antropološke avtoritete. Umetnici premeteno opozarjata, da je v Sloveniji veliko prikrite cenzure, ne le v “javnih sferah”, temveč v obče, vsakodnevno, zakoreninjeno v družbo in v duha taiste družbe.

Razstava Glej, ne glej je osredotočena na umetnost, ki se dogaja v kontekstu nove družbe 21. stoletja in ki se v določenih primerih dotika integracije umetnosti tudi v vsakodnevno življenje. Poudarek je na vizualni komunikaciji in vprašanju identitete, na umetniških in socialnih projektih, ki zanikajo politični, religiozni, seksualni in komercialni sistem. Pravila umetniškega kanona določajo mejo lastnega umetniškega izražanja. Umetnik hoče pač obdelati določeno temo, na določen način. A bo, če pravila temo prepovedujejo, odstopil od projekta? Ali bo kakor Bernini podtaknil bombo v srce taiste družbe, ki se podnevi zgraža, ponoči pa masturbira? Kant je rekel, da geniji postavljajo pravila umetnosti in ne obratno. To pomeni, da naj umetnost kreira pravila iz sebe same, upoštevajoč zakone lepega in sublimnega, ki jih ta »genij« proizvaja.

Umetnost ne potrebuje zagovornika; v kolikor popusti v svojem napredovanju, v rušenju klasičnih barier, pa naj bodo kakršne koli vrste; s transgresivnim, čisto formalnim obratom zadobi novo vrednost, bolje rečeno, dobi novo, prenovljeno, pomlajeno in svežo vsebino. V kolikor bi umetnost le zmeraj znova vstajala od mrtvih, bi hitro izgubila napredujoči pulz; brez nujne pomladitve, pre-vpraševanja utečenih principov ter pravil, brez večno napredujoče, konstantne sile artističnega nagona tudi napredka ne bi bilo.

Umetnost torej umira, da bi se lahko ponovno rodila: pogoltne svoj lastni pepel. In če to ni zadosten razlog za zaupanje, bo moral zadoščati tisti o nebesih.

Nina Jeza, Artists&Poor’s

 

 

KiBela, Ulica kneza Koclja 9, Maribor