Stojan Grauf, diplomant slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, je danes prepoznaven mariborski umetnik. Poznamo ga kot mojstra risbe, ki je prvinskega pomena za nastanek kakršnekoli umetnine. Tudi tokrat se nam predstavlja z risbami na papirju, ki so, kot sugerira tudi naslov razstave, popisane s tekstom iz zgodbe Zločin v koči češkega pisatelja Karla Čapka. Popisana krajina, s katero tudi vsebinsko poglablja omenjeno tematiko, je izjemno zahtevno izrazno in dojemovno umetniško polje, znotraj katerega obstaja ogromno različnih interpretacij. Gre resda za nekaj docela subjektivnega, torej za pogled Drugega, ki pa prav zaradi doživete interpretacije upodobljene in »popisane« krajine še toliko bolj očitno pritegne opazovalca in ga tudi objektivno skuša prepričati, naj se vendarle potopi vanjo.

Navdih Popisane krajine je bila zgodba z naslovom Zločin v koči češkega pisatelja Karla Čapka iz začetka 20. stoletja. Čapek je bil mojster znanstveno-fantastičnih in tudi detektivskih zgodb, kratkih humorističnih in satiričnih pripovedk. Ena takšnih je tudi Umor v koči, ki govori o preprostem življenju na vasi, ko se mož in tast skregata za njivo z deteljo. Zveni znano, kajne, in znano zveni tudi razplet zgodbe, ki se spiše na sodišču.

V likovnem pogledu je Graufova krajina motivno in vsebinsko poglobljena. Rekli bi, da je Stojan Grauf potopisni krajinar pronicljivega očesa, ki s seboj vedno nosi svinčnik, s pomočjo katerega lovi skice trenutkov. Je slikar neurbane krajine, impresionist z vizijo, raziskovalec naravnih ploskev ter predvsem pošten in iskren slikar, kar lahko začutimo ob vsaki njegovi risbi. To je slikarjeva intimna pristnost; in ta je tista, s katero prepriča. Opazovalec brez težav verjame, da je Grauf pokrajino dojemal in concreto in ne v varnem zavetju slikarskega ateljeja.

Krajino lahko doživljamo kot izziv, ki nas preseljuje v možno doživetje tega, kar smo v slovenščini poimenovali “štimunga“, ki jo prevajamo tudi kot razpoloženje – pomeni ohlapno transformacijo tistega, čemur so v drugi polovici 19. stoletja rekli l’impression, torej impresija oziroma vtis. John Ruskin in Keneth Clark sta prišla do zaključka, da je krajinarsko slikarstvo najpomembnejša umetniška stvaritev 19. stoletja. Menita namreč, da je krajina del spiritualnosti: kreativna zmes simbolov, naravnih elementov in fantastike – gre za primarni strah pred silami narave, ki jih krajina medsebojno poveže v umetniško celoto, ki vzpostavi red in harmonijo. Evropska krajina ima tudi močan nacionalni karakter. Če le na hitro pogledamo krajino v evropski umetnosti novega veka, na primer v obdobju renesanse, se med italijanskimi mojstri njena upodobitev močno razlikuje od severnjaške pokrajine. Severnjaki, imenovani Oltramontani, so bili izrazito nadarjeni za slikanje velikih razdalj, saj so bili odvisni od divje in gozdnate narave. Tako bi, glede na krajino, tudi Stojana Graufa lahko vsaj konceptualno okarakterizirali kot Oltramontana.

Nina Jeza

Stojan Grauf, rojen leta 1958 v Mariboru. Študiral je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri profesorjih Janezu Berniku, Andreju Jemcu, Albinu Planincu, Kiarju Mešku in leta 1983 diplomiral smer slikarstvo pri profesorju Gustavu Gnamušu. Stojan je slikar srednje generacije in je tesno povezan z Mariborom, kjer živi in ustvarja. Od leta 1987 ima status samostojnega ustvarjalca na področju kulture. Deluje na področjih slikarstva, restavratorstva, zidnih poslikav, grafičnega oblikovanja ter projektiranja oblikovnih zasnov notranjega in zunanjega prostora. Imel je številne samostojne in skupinske razstave doma in v tujini ter je prejemnik nagrad. Eden izmed najbolj izstopajočih vzgibov umetnikove osebne inspiracije je prvinskost narave in naravnih materialov. Tako lahko v njegovih delih sledimo rdeči niti, ki se kaže kot vključevanje vej v slikarska dela, uporaba indijanskih rekov za naslove svojih del, ročno izdelovanje okvirjev za svoja dela, itd. Čeprav je Stojan Grauf predvsem slikar, pa se njegove slike pogosto začnejo kot risbe z ogljem ali tušem. Šele v procesu slikanja olje prekrije izvorno risbo. Največkrat popolnoma, tako da se vsiljuje vprašanje, zakaj nista do sedaj risba in slika bolj strpno obstajali druga ob drugi.