Četrtek, 11.3.2021

Skupinska razstava Tihožitja predstavlja slike znanih slovenskih umetnikov starejše in mlajše generacije, ki s sodobnimi motivi opozarjajo na pomembnost upodobitve motiva natura morta (mrtva narava) kot samostojnega in še vedno popularnega “lajtmotiva” v slovenski likovni umetnosti.

Izbrani avtorji in avtorice so: Metka Krašovec, Zmago Jeraj, Franc Mesarič, Bogoslav Kalaš, Živko Marušič, Sandi Červek, Andrej Brumen Čop, Robert Lozar, Silvester Plotajs Sicoe, Tadej Tozon, Matej Čepin, Ana Sluga, Barbara Jurkovšek, Iva Tratnik, Gašper Capuder in Ira Marušič.

Osnovna definicija tiho-žitja je upodobitev mrtvih živali ali negibnih predmetov. Pogosto so to cvetje, glasbila, posodje, knjige, sveče; gre skratka za najrazličnejše predmete, neživo naravo, naslikano v vsej svoji namembnosti in v nekem simbolnem pomenu. V grobem se tihožitja delijo na ribja in lovska, ki prikazujejo mrtev plen, lahko so tudi cvetlična, sadna in povrtninska, ki predstavljajo že usihajoče življenje, iztrgano iz njegovega prvinskega bivanja. V umetnostni zgodovini je zelo znan motiv vanitas, ki reprezentira minljivost življenja, kratkotrajnost užitka, ničvrednost materialnega in tudi gotovost smrti. Predmeti imajo močno moralno utemeljitev, pogosto v direktnem nasprotju s simboli bogastva, minljivosti in smrti. Tako so v motiviko vključeni lobanje, gnilo sadje, mehurčki, dim, peščene ure ter glasbila, pa seveda sadje, rože ali metulji, ki vsi spominjajo na določeno minljivost. Vanitas so tako postala prava moralistična tihožitja. Pogost izraz, ki ga srečamo v zgodovini in je neposredno povezan s tihožitji, je tudi Memento mori — ne pozabite, da moramo vsi umreti.

Tihožitje je v zgodovini evropske umetnosti novega veka dolga stoletja veljalo za manjvreden motiv, pogosto so ga umetniki slikali le kot pomožen detajl k neki pomembnejši vsebini. Razcvet v samostojen motiv je doživel šele v 17. stoletju, pri severnjakih, današnjih Nizozemcih. V 17. stoletju tako nastane flamsko tihožitje: umetniki so slikali rezano cvetje v vazah v vsej njegovi bohotnosti. Na nekaterih tihožitjih opazimo celo raznoliko sezonsko cvetje, kar pomeni, da so avtorji za en veličasten “več-sezonski” šopek lahko porabili tudi celo leto in posledično precej denarja.

Tudi v slovenskem prostoru je motiv tihožitja konstantno prisoten in tudi popularen. Najdemo ga tako pri realistih kot pri impresionistih ter še kasneje pri umetnikih 20. stoletja od Nandeja Vidmarja, Černigoja in Kregarja, Pilona, G. A. Kosa, pa tudi Miheliča, Maleša in nadalje pri povojnih, umetnikih Stupici, Mušiču, Preglju, Berniku, Maraž in ostalih. Za razliko od Flamcev slovenski umetniki 20. stoletja niso toliko slikali cvetja — to je bilo bolj v domeni ekleziastike — veliko bolj popularna so bila denimo tihožitja s kruhom, sadjem ali zelenjavo.

Z razstavo smo želeli v razmislek ponuditi pomembnost motiva tihožitja v sodobnem času. Predvsem nas je zanimalo, ali v slovenskem prostoru še obstaja interes za motiviko mrtve narave ter ali je še popularna med našimi umetniki.

Najstarejša slika na razstavi je Nož umetnika Zmaga Jeraja iz leta 1967. Tihožitje je naslikano v sodobni maniri: čeprav sta upodobljena stol in miza ter na njej nož s simbolično rdečo konico, slika nima prostora; zdi se, kot da so naslikani le predmeti, ob čemer je prostor zgolj grafično nakazan. Narcise Metke Krašovec iz leta 1977 so iz obdobja njene rdeče-črne faze, prav tako pa so naslikane v postmodernem duhu. Arhitekturna postavitev vaze in cvetja s poudarjenim barvnim kontrastom rdeče in črne deluje skorajda kot trompe-l’œil efekt, s katerim optična iluzija narcis v vazi postane reprezentacija pravega tridimenzionalnega objekta. Tudi umetnik Franc Mesarič, znan kot začetnik hiperrealizma pri nas, to dokazuje s sliko Kanti, ki je sicer šele iz leta 2001; predstavlja vsakdanje predmete z močno simboliko plastičnih posod za smeti, ob katerih je seveda prva misel opazovalca prenasičenost planeta z odpadki. Tudi Kalaševi opusi so polni raznolikih tihožitij, na razstavi pa je na ogled tihožitje, ki simbolično prikazuje vsakoletno kmečko opravilo kolin, saj gre za tihožitje s svinjsko glavo, ki je postavljena na mizi v umetnikovem ateljeju.

Razstava ponuja izredno pisano paleto barv in vsebin. Starejša generacija je še nagnjena h “klasičnemu” motivu tihožitja; na slikah prevladujejo motivi cvetličnega ali povrtninskega tihožitja, ki pa že z Mesaričem zadobijo nov koncept. Živko Marušič je v našem prostoru vodilni figuralik, a skoraj ob vsaki njegovi figuri se pojavlja največkrat sadje, zelenjava ali tudi kakšni drugi zanimivi predmeti. V njegovem ateljeju je moč najti veliko risb, tihožitij in pa tudi klasičnih slik iz opusa Talking (Pogovarjanje), kar simbolizira s pisanimi trakovi, podobni tistim, ki jih je umetnik videl na južnoameriških, staroveških staroveških freskah, s katerimi si paradižniki dajejo novo življenje.

Sandi Červek je poznan po svojih črnih abstraktnih slikah, a te potrebujejo veliko energije in napora, zato Červek že nekaj let ustvarja opus Intermezzo, pri katerem se Sandi prelevi v Aleksandra ter očitno uživa v ustvarjanju tihožitij, ki so sicer narejena v abstraktni maniri, a še zmeraj dovolj prepoznavna, da vidimo, da gre za upodobljene skodelice. Andreja Brumna Čopa poleg mrčesa in figur konstantno spremljajo tihožitja; po navadi upodablja vsakdanje predmete, kot so recimo metla, igla ali celo lonec vrele vode. Slika jih v svojem prepoznavnem slogu, torej na sivkasto platno z uporabo različnih materialov in pigmentov. Lozar je prav tako figuralik, ima pa tudi več drugih opusov, kot so recimo ikebane. Na razstavo smo postavili naslikana prazna platna, ki ponazarjajo “muko” umetnika, ki se postavi pred belo in torej prazno platno. Tudi Tozon je sicer poznan bolj kot figuralik, a se tihožitij nikakor ne ogiba; enako velja za Plotajsa, ki je v našem prostoru tako v barvni kombinaciji živih barv, kot tudi v vsebini pravzaprav unikaten. Podobno bi smeli trditi tudi za obe slikarki mlajše generacije, Ano Sluga in Iro Marušič, nenazadnje tudi za Ivo Tratnik, s to razliko, da vsaka izmed njih to počne na svojstven način: Sluga slika nenavadne vsakdanje predmete, kot so žarnice, medtem ko Marušičeva v barvni abstrakciji ponazarja kaktuse ali likalnike, grude, ki samostojno zapolnjujejo prostor in jih tudi zato težko uvrščamo drugam kakor k tihožitjem. Še en predan slikar tihožitij je Gašper Capuder; gre za hiperrealistična tihožitja, tokrat pa so na ogled kocke Lego. Barbara Jurkovšek slika živali na znanstveno-ilustratorski način. Upodobljena lobanja je živalska in ne vsebuje toliko sporočila Memento mori, temveč je skorajda študijska risba, izvedena na juto. Zadnji med “izbranci” je še umetnik Matej Čepin, ki razstavlja risbo manjšega formata; gre za nekakšne popredmetene lutke oziroma le njihove glave.

Na razstavi je tako predstavljenih 16 umetnic in umetnikov z raznolikimi vsebinami in formati ter barvnimi paletami. Avtorji s tem dokazujejo, da je motiv tihožitja še živ in prisoten v slovenski umetnosti in da minljivost časa in prostora kot temeljnih kategorij sveta in družbe znotraj njega še naprej burita duhove in nagovarjata umetnike.

Razstava ponuja izredno pisano paleto barv in vsebin. Starejša generacija je še nagnjena h “klasičnemu” motivu tihožitja; na slikah prevladujejo motivi cvetličnega ali povrtninskega tihožitja, ki pa že z Mesaričem zadobijo nov koncept. Živko Marušič je v našem prostoru vodilni figuralik, a skoraj ob vsaki njegovi figuri se pojavlja največkrat sadje, zelenjava ali tudi kakšni drugi zanimivi predmeti. V njegovem ateljeju je moč najti veliko risb, tihožitij in pa tudi klasičnih slik iz opusa Talking (Pogovarjanje), kar simbolizira s pisanimi trakovi, podobni tistim, ki jih je umetnik videl na južnoameriških, staroveških staroveških freskah, s katerimi si paradižniki dajejo novo življenje.

Sandi Červek je poznan po svojih črnih abstraktnih slikah, a te potrebujejo veliko energije in napora, zato Červek že nekaj let ustvarja opus Intermezzo, pri katerem se Sandi prelevi v Aleksandra ter očitno uživa v ustvarjanju tihožitij, ki so sicer narejena v abstraktni maniri, a še zmeraj dovolj prepoznavna, da vidimo, da gre za upodobljene skodelice. Andreja Brumna Čopa poleg mrčesa in figur konstantno spremljajo tihožitja; po navadi upodablja vsakdanje predmete, kot so recimo metla, igla ali celo lonec vrele vode. Slika jih v svojem prepoznavnem slogu, torej na sivkasto platno z uporabo različnih materialov in pigmentov. Lozar je prav tako figuralik, ima pa tudi več drugih opusov, kot so recimo ikebane. Na razstavo smo postavili naslikana prazna platna, ki ponazarjajo “muko” umetnika, ki se postavi pred belo in torej prazno platno. Tudi Tozon je sicer poznan bolj kot figuralik, a se tihožitij nikakor ne ogiba; enako velja za Plotajsa, ki je v našem prostoru tako v barvni kombinaciji živih barv, kot tudi v vsebini pravzaprav unikaten. Podobno bi smeli trditi tudi za obe slikarki mlajše generacije, Ano Sluga in Iro Marušič, nenazadnje tudi za Ivo Tratnik, s to razliko, da vsaka izmed njih to počne na svojstven način: Sluga slika nenavadne vsakdanje predmete, kot so žarnice, medtem ko Marušičeva v barvni abstrakciji ponazarja kaktuse ali likalnike, grude, ki samostojno zapolnjujejo prostor in jih tudi zato težko uvrščamo drugam kakor k tihožitjem. Še en predan slikar tihožitij je Gašper Capuder; gre za hiperrealistična tihožitja, tokrat pa so na ogled kocke Lego. Barbara Jurkovšek slika živali na znanstveno-ilustratorski način. Upodobljena lobanja je živalska in ne vsebuje toliko sporočila Memento mori, temveč je skorajda študijska risba, izvedena na juto. Zadnji med “izbranci” je še umetnik Matej Čepin, ki razstavlja risbo manjšega formata; gre za nekakšne popredmetene lutke oziroma le njihove glave.

Na razstavi je tako predstavljenih 16 umetnic in umetnikov z raznolikimi vsebinami in formati ter barvnimi paletami. Avtorji s tem dokazujejo, da je motiv tihožitja še živ in prisoten v slovenski umetnosti in da minljivost časa in prostora kot temeljnih kategorij sveta in družbe znotraj njega še naprej burita duhove in nagovarjata umetnike.

Razstava ponuja izredno pisano paleto barv in vsebin. Starejša generacija je še nagnjena h “klasičnemu” motivu tihožitja; na slikah prevladujejo motivi cvetličnega ali povrtninskega tihožitja, ki pa že z Mesaričem zadobijo nov koncept. Živko Marušič je v našem prostoru vodilni figuralik, a skoraj ob vsaki njegovi figuri se pojavlja največkrat sadje, zelenjava ali tudi kakšni drugi zanimivi predmeti. V njegovem ateljeju je moč najti veliko risb, tihožitij in pa tudi klasičnih slik iz opusa Talking (Pogovarjanje), kar simbolizira s pisanimi trakovi, podobni tistim, ki jih je umetnik videl na južnoameriških, staroveških staroveških freskah, s katerimi si paradižniki dajejo novo življenje.

Sandi Červek je poznan po svojih črnih abstraktnih slikah, a te potrebujejo veliko energije in napora, zato Červek že nekaj let ustvarja opus Intermezzo, pri katerem se Sandi prelevi v Aleksandra ter očitno uživa v ustvarjanju tihožitij, ki so sicer narejena v abstraktni maniri, a še zmeraj dovolj prepoznavna, da vidimo, da gre za upodobljene skodelice. Andreja Brumna Čopa poleg mrčesa in figur konstantno spremljajo tihožitja; po navadi upodablja vsakdanje predmete, kot so recimo metla, igla ali celo lonec vrele vode. Slika jih v svojem prepoznavnem slogu, torej na sivkasto platno z uporabo različnih materialov in pigmentov. Lozar je prav tako figuralik, ima pa tudi več drugih opusov, kot so recimo ikebane. Na razstavo smo postavili naslikana prazna platna, ki ponazarjajo “muko” umetnika, ki se postavi pred belo in torej prazno platno. Tudi Tozon je sicer poznan bolj kot figuralik, a se tihožitij nikakor ne ogiba; enako velja za Plotajsa, ki je v našem prostoru tako v barvni kombinaciji živih barv, kot tudi v vsebini pravzaprav unikaten. Podobno bi smeli trditi tudi za obe slikarki mlajše generacije, Ano Sluga in Iro Marušič, nenazadnje tudi za Ivo Tratnik, s to razliko, da vsaka izmed njih to počne na svojstven način: Sluga slika nenavadne vsakdanje predmete, kot so žarnice, medtem ko Marušičeva v barvni abstrakciji ponazarja kaktuse ali likalnike, grude, ki samostojno zapolnjujejo prostor in jih tudi zato težko uvrščamo drugam kakor k tihožitjem. Še en predan slikar tihožitij je Gašper Capuder; gre za hiperrealistična tihožitja, tokrat pa so na ogled kocke Lego. Barbara Jurkovšek slika živali na znanstveno-ilustratorski način. Upodobljena lobanja je živalska in ne vsebuje toliko sporočila Memento mori, temveč je skorajda študijska risba, izvedena na juto. Zadnji med “izbranci” je še umetnik Matej Čepin, ki razstavlja risbo manjšega formata; gre za nekakšne popredmetene lutke oziroma le njihove glave.

Na razstavi je tako predstavljenih 16 umetnic in umetnikov z raznolikimi vsebinami in formati ter barvnimi paletami. Avtorji s tem dokazujejo, da je motiv tihožitja še živ in prisoten v slovenski umetnosti in da minljivost časa in prostora kot temeljnih kategorij sveta in družbe znotraj njega še naprej burita duhove in nagovarjata umetnike.

Nina Jeza in Artists&Poor’s