Tomaž Grušovnik je avtor, ki se poigrava s QR kodo, ki postaja nekaj čisto vsakdanjega. Najdemo jo na skoraj vsakem prodajnem ali promocijskem produktu, katerega namen je izpostavitev ali predstavitev kar najširši javnosti. S projektom QRC2 hoče avtor osnovni namen kode nadgraditi ter omogočiti bolj interaktivno in predvsem bolj sodobno aplikacijo, ki bi spodbudila interes predvsem mladih. Ti danes živijo sredi mobilnih aplikacij, priklopljeni na svetovni splet nestrpno čakajo, da jim digitalna tehnologija ponudi tehnike, ki bi jih lahko uporabljali. Zaradi poplave pametnih telefonov in še pametnejših tablic postaja tudi dostop do sodobnih didaktičnih pripomočkov lažji, hitrejši in predvsem cenejši. Uporabljamo jih vsak dan, čemu bi torej selekcionirali opravila, ki so jih pametne naprave sposobne izvesti?
QR zapis poudarja enakost možnosti: z dodanim branim besedilom, ki dopolnjuje vizualni prikaz, omogoča mobilna aplikacija uporabo najrazličnejšim ciljnim skupinam, tudi slepim, slabovidnim in gluhim. S QR kodiranjem vplivamo na dvig prepoznavnosti in ozaveščenosti ljudi o pomenu likovne umetnosti v splošnem. Navsezadnje gre še za lažje povezovanje kulturno-umetniške in izobraževalne sfere v smislu spodbujanja vseživljenjskosti učenja, pomembnosti kulturne integracije ter promoviranja ter vključevanja različnih javnosti.
Avtor nam predstavlja nadgradnjo zapisa QR – v določenem smislu ga zares kvadrira: ne gre več zgolj za dolgočasen vsakdanji zapis kode, temveč zapis “zakodira” v vizualno podobo. Na ogled so štirje sklopi: Govoreči portreti, Hiperobjekti, QR Laibach ter Pobožnost elektronske dobe.
Govoreči portreti upodabljajo pesnike, med katerimi avtor izpostavlja Lili Novy, Srečka Kosovela in Karla Destovnika Kajuha, tri revolucionarje, vizionarje svojega časa. Predstavi jih tako, da portret, ki je že prepoznavna podoba iz preteklosti – replika, spremeni v grafično sliko, ki ji doda QR zapis. Ta te preko spletne povezave odpelje na Youtube.com, kjer v obliki videa slišimo ali preberemo izbrano pesem. To omogoča umetnini dodatno življenjsko funkcijo, hkrati pa s pomočjo statističnih obdelav omogoča še spremljanje obiska, ogledov ter morebitnih komentarjev tistih, ki so omenjeno povezavo uporabili.
Hiperobjekti predstavljajo vsakdanje predmete iz povprečne dnevne sobe, katerim avtor dodaja globlje pomene. Tako nas recimo sobna lučka s QR kodo odpelje na spletno stran podjetja, ki distribuira električno energijo, medtem ko nas naslanjač popelje v nek fantazijski virtualni svet, s čimer pridobiva na primarni funkciji: ne gre več le za počivanje ter gledanje televizije, ampak omogoča še sprehod skozi domišljijski svet. Predmet postane objekt.
Tretji sklop nosi naslov QR Laibach. Upodobitev panorame, ki pa nas ob površnem pogledu hitro zavede ter v spomin prikliče znano upodobitev Valvazorjeve grafike iz leta 1689. Gre za parodijo: grafika skriva več QR zapisov, povezanih z različnimi spletnimi videi sodobne podobe Ljubljane.
Pobožnost elektronske dobe predstavlja dva glavna akterja krščanske dobe: Jezusa in Marijo, ki nas nagovarjata preko avtorskih videov Tomaža Grušovnika alias Wofganga Maistra. Kot opazovalci sledimo Jezusu, Marija nas, kot prispodoba ptujskogorske umetnine, vabi pod svoj plašč.
Mobilna aplikacija QR tako pomeni predvsem didaktični pripomoček obiskovalcu galerije. Nadgrajuje preživeli sistem magnetofonov oziroma uporabo plastičnih slušalk v galerijah. Uporabniku omogoča, da z vgrajeno kamero skenira pripravljen posnetek želenega umetniškega dela, aplikacija delo prepozna in uporabniku ponudi ustrezno razlago. Aplikacija omogoča osnovno in poglobljeno seznanjanje z umetniškim delom in avtorjem, dodan pa je tudi zvočni posnetek objavljenega besedila. Po končanem ogledu lahko uporabnik aplikacijo, hkrati z dodanim umetniškim delom, odnese v trajno last.
Nina Jeza