Kranj, 1. 10. – 2.11. 2021
Vizualni opisi slovenske krajine, krajev, značilnosti in naravnih pojavov segajo v sedemnajsto stoletje, najprej se pojavijo v Valvasorjevi Slavi Vojvodine Kranjske, na Štajerskem je bil takrat denimo znan topograf Georg Matthäus Vischer. Vedutno slikarstvo baročne dobe pri nas se je postopno uveljavljalo zunaj topografskega prizadevanja in počasi postajalo potreba novega časa. V dobi od romantike do realizma se slovensko krajinsko slikarstvo razvija na dunajski akademiji, kjer je delovala krajinarska šola, tam sta bila v vedutno slikarstvo usmerjena Ljubljančana Janez Karel Schütz (1745 – 1800) in Lovro Janša (1747 – 1818). Bidermajerski krajinar je bil tudi koroški slikar Marko Pernhart (1824 – 1871), sicer še vedno bolj topograf kot »pravi« slikar, omeniti velja vsaj še romantika Antona Karingerja (1829 – 1870), medtem ko se je med realisti krajini posvečal Ferdo Vesel (1861 – 1946).
Docela pa je slovenska krajina stopila v ospredje slikarskih prizadevanj šele pri impresionistih, torej pri Rihardu Jakopiču, Matiju Jami in Ivanu Groharju. Slikarji so se takrat usmerili v krajino, ki je kot ”program narodne umetnosti” nadomestila zgodovinsko slikarstvo. »Škofjeloški Barbizon« je dokaz, da je bil za naše slikarje, ki so se znašli v skupnem kraju in času ter s skupnimi namerami, impresionizem med leti 1904 in 1907.
Od Modernistične krajine poznamo ljubljanske vedute Franceta Kralja, Štanjel v interpretacijah Vena Pilona in Toneta Kralja, ali pa ilustrativne krajine Božidarja jakca, Rajka Slapernika, Franceta Pavlovca ter Ivana Vavpotiča. Resne likovne probleme v moderni krajinski podobi z motivi, ki vsebinsko pripadajo impresionistični tradiciji, rešuje tudi Gojmir Anton Kos.
Dandanes smo vstopili v dobo, ki bi ji lahko rekli ”slovenski socialni kapitalizem”: na eni strani nas duši zahteva po enakosti, na drugi pa želja po kapitalističnem uspehu. Družba je zato postala precej negativistična, posledično celo pasivna, kar vodi v apatičnost, ki pa je še od Danteja naprej najbolj prezira vredna kategorija. Izbrani umetniki Berko, Staš Kleindienst, Rok Predin, Miha Štrukelj, Sašo Vrabič in Uroš Weinberger motiv urbanizma velikokrat povzemajo v svojih opusih, pri čemer pa vsak od njih to počne na njemu lasten način – in predvsem skozi svoj kritični pogled. Rekli bi, da vsi slikajo urbano življenje, kjer ljudje nismo “razposajeni v idiličnem vzdušju”, temveč smo apatični v turobnem urbanem okolju. Že bežen pogled na stanje sodobne družbe nas v to ne le prepriča, temveč nas lahko tudi docela ohromi. Urbano krajinarstvo s tem pridobiva na svojevrstni kritičnosti: ohranja distanco do ”pravih odgovorov”, istočasno pa razpira globoke brazde neenakosti, nesolidarnosti in monotonega brezbrižništva, s katerimi smo soočeni kot egotriparski, navidezno samozadostni, a hkrati neponovljivi individui, ki se premalokrat zavedamo, da je skupno dobro več kot le besedna zveza.
Nina Jeza & Artists&Poor’s