Uroš Weinberger, Seven Sisters

Uroš Weinberger, Esso, 2013, oil on canvas, 105.5 x 156 cm

Weinbergerjevih Sedem

Uroš Weinberger je umetnik, slikar in glasbenik ter posledično tudi performer. Njegova dela se dopolnjujejo in izvršijo v slikarski tehniki ter dajejo občutek digitalne upodobitve, ki je naslikana na popolnoma klasičen način: olje na platno. Weinbergerjeve slike so v večini naslikane na velike formate, ki so včasih sestavljeni tudi iz dveh ali celo več delov, vendar ne govorimo o klasičnem poliptihu, ki je sestavljen iz “tabel”, kjer nam vsaka upodobitev posebej govori zgodbo. Gre predvsem zato, da je slika zaradi enostavnejšega prenosa umetniškega dela, sestavljena iz posameznih enot.

Slike ogromnih formatov poznamo že od nekdaj: presegale so tudi deset metrov širine in višine. Začelo se je s prehodom umetnikov od freske na platno, bolj izrazito pa se je nadaljevalo v obdobju baroka, ki je populariziral velike dimenzije slik, prepletene s tragično motiviko, dodelano z diagonalno kompozicijo, ki omogoči še večjo razgibanost figur. Z dodano tehniko chiaroscura, ki s svetlobo zmodelira figure v vizualno 3D podobo, je ta “oživitev” upodobljenih likov še izrazitejša.

Uroša Weinbergerja seveda nočemo umestiti v umetnostno zgodovinska obdobja, ampak skušamo potegniti vzporednice. Zagotovo lahko trdimo, da umetnik zelo dobro pozna razvoj slikarstva; od renesančne krajine v ozadju, baročnega absolutizma, ki je izražal moč in obilje, pa vse do motivnega realizma in dodane zvrhane mere nadrealizma. A ob tem umetnik vendarle ostaja avtentičen ter ustvarja popolnoma nov – sodoben – pristop h klasičnemu slikarstvu. Njegova slika je kakor digitalna podoba na ekranu, globina dela je z velikostjo formatov še izrazitejša ter nas z bližine preplavlja v smislu obogatene realnosti, ki nas vsrka v umetniško delo. S poznavanjem ter z združevanjem slikarskih tehnik umetnik doseže maksimalno angažiranost ter potopitev gledalca v sliko.

Njegova tematika je družbeno kritična; tokrat nam pred oči postavlja opus sedmih slik z naslovom Seven Sisters. Uroš Weinberger nam naslikane vizualne podobe predstavi kot “oglasna sporočila” naftnih družb, saj upodablja ljudi s plinskimi zaščitnimi maskami ter v različnih situacijah, ki spominjajo na naravne katastrofe ali na krizo in migracije ljudi, ki namesto prtljage nosijo kante za nafto. Za še večjo neposrednost sporočila slike opremi še z logotipi naftnih družb: Shell, Texaco, Gazprom, ExxonMobil, Esso, BP (British Petroleum).

“Sedem sester” je izraz, ki ga je leta 1950 skoval poslovnež Enrico Mattei, vodja italijanske državne naftne družbe Eni, ker mu ni uspelo mednje zriniti svoje Eni. Izraz kasneje, leta 1975, dve leti po naftni krizi, pred katero je kartel “Sedem sester” obvladoval 85 odstotkov naftnega trga, ponovno uporabi britanski pisatelj Anthony Sampson za naslov knjige, v kateri temačno opisuje kartel naftnih družb, ki skuša odpraviti tekmece in vzpostaviti nadzor naftnih virov, predvsem na račun premoči nad proizvajalci tretjega sveta. V zadnjih letih se je stanje sicer malo spremenilo, predvsem zaradi združenja OPEC in velikih državnih naftnih družb, a med preživelimi Metuzalemi so še vedno BP, Chevron, ExxonMobil in Royal Dutch Shell, ki tvorijo štiri člane “Big Oil” mega-skupine, za katere še zmeraj veljajo kartelska pravila trdih pogajanj, doseganje ciljev z “izborno” uporabo vsakršnih sredstev, tudi onih pod mizo, in izredno dobra organizacija.

Weinbergerjevih Sedem tako tvori moderen družbeno-kritični kolaž, ki z direktnostjo sporočila pravzaprav vzpostavlja polje, iz katerega vznikajo subliminalni pomeni. Naftne korporacije že tako ali tako povezujemo z nasilnim kapitalizmom, plitko komercializacijo, izkoriščanjem dobrin in človeških virov. Umetnik nas dejansko popelje v svet grozljivk in klasičnih horror filmov.

Dobrodošli v Texaco Chainsaw Masacre.

Nina Jeza, Artists&Poor’s

 Uroš Weinberger (1975) je leta 2005 zaključil podiplomski študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Leta 2001 je prejel študentsko Prešernovo nagrado. Leta 2002 je bil povabljen na Akademijo za likovno umetnost v Sofiji v Bolgariji. Leta 2011 je bil nagrajenec bienalne razstave Pogled na likovno umetnost Slovenije 6: Jaz, tukaj, zdaj. Bil je na kulturni rezidenci v Berlinu in kasneje še na rezidenci v Schafhof – Europäisches Künstlerhaus Oberbayern v Freisingu v Nemčiji. Živi in ustvarja kot samostojni kulturni ustvarjalec v Novem mestu in Ljubljani.

 

KiBela, Ulica kneza Koclja 9, Maribor