Spoštovane in spoštovani!

Akademskega slikarja Vojka Pogačarja najbrž ni potrebno posebej predstavljati. Umetnik, ki je v slovenskem, pa tudi v mednarodnem prostoru, prepoznaven že desetletja, čeprav zase pravi, da je še zmeraj na poti iskanja. Iskanja, ki ga vodi od klasičnih do sodobnih slogov, povezovanja različnih umetniških entitet ter, nenazadnje, do prepoznavanja in objektivacije lastne likovne forme, ki v umetnosti Vojka Pogačarja konstantno prerašča okvire standardnega.

Drevesne strukture, kot se glasi podnaslov današnje razstave, umetnika asociirajo na miselne vzorce, ki predstavljajo temelj človekovih predstav. Misli se kopičijo v krošnje, ki implicirajo celote, in zgolj povezujočemu elementu, torej deblu, ki jih drži skupaj, se morajo zahvaliti, da ne izginejo v partikularnem. Da torej ne ostanejo miselni osamelci, ampak se iz nematerialne, duhovne vsebinskosti rodijo tudi v materialnem – v primeru današnje razstave torej v obliki likovnega dela.

Strukture so bistvene zato, ker združujejo na videz nezdružljivo. Pri drevesih to morda ni očitno na prvi pogled, a če dobro pomislimo, lahko tudi strukturo drevesa razporedimo v različne, medsebojno neodvisne elemente: korenino, deblo, veje, cvetove in liste. Kljub temu, da gre za partikularno različne dele drevesa, pa je vendarle očitno, da vse posamične delce povezuje skupna lastnost – da jih v celoto, ki ji pravimo drevo, združuje življenjski pulz. Da jih povezuje ravno tisto, česar na videz sploh nimajo – in to je bivanje oziroma bit. Da torej prestrukturiranje strukture ne vodi nujno do njenega uničenja, ampak prej do nadgradnje.

Po mojem mnenju bi zato prav v tem morali prepoznati resnično vrednost današnje razstave Vojka Pogačarja. Danes namreč ni bistveno, da na področju umetnosti proizvajamo nove smeri ali spreminjamo stile ter skušamo ubežati kalupom ustaljenosti in tistega že videnega. Prej bi bržkone morali razmisliti o kontinuiranosti tovrstnega početja umetniške avantgarde in se vprašati naslednje: ali je umetnost potrebna prevrednotenja? Ali, še bolje in bolj udarno, kar naj bo tudi vodilo našega razgovora z umetnikom, ki sledi: ali je v poplavi interdisciplinarnosti in transmedijske eksplozije umetnost sploh še vrednota?

1.    Zakaj anahronizem? Ob tako lepih in spontano nastalih akrilih uporabite zapleten naslov: “Sprevrženo prevrednotenje vrednot ali drevesne strukture miselnih poti” – kaj ste nam želeli povedati oziroma kako dojemate povezavo med terminoma vrednota in misel?
2. Slika sporoča in pridobiva vrednost ravno zato, ker jo umetnik iz misli pretvori v drugačne vrste sporočilo, v vidno objektivacijo. Gre za vrednoto, ki jo v sebi nosi umetnost: sposobnost, nematerialno pretvarjati v materialno. Zato pa ji je Platon rekel božanska. Kaj nam v tem smislu sporoča Vojko Pogačar?
3. Prevrednotenje vrednot ne pomeni destrukcije sistema sporočilnih vrednosti, temveč gre ravno za razkritje hipokrizije tistih, ki vrednote najbolj reklamirajo, hkrati pa tudi za obelodanitev absolutnega nesporazuma, ki ga vsebujejo – da so namreč same vrednote do kraja ne-vrednostne. Kaj vi, za razliko od recimo Nietzscheja, mislite s prevrednotenjem vrednot?
4. Sporočila ne moremo razumeti, če nismo poučeni oziroma če ne poznamo kodakomunikacije. V kolikor je torej slika cilj poti slikanja, jo moramo razumeti, da bi lahko dojeli njeno sporočilo. Kako naj razumemo vaše današnje akrile – kot vrednote v smislu idealnega ali kot sporočila v smislu ideelnega? Idealno – določeno. Ideelno – nedoločeno, odprto.
5. Nietzsche govori o krščanskih vrednotah. Prevrednotenje teh pomeni razkritje njihove absolutne ničvrednosti. Povedano po Pogačarju: gre za razkritje ničnosti njihove sporočilne vrednosti. Prevrednotenje vrednot pomeni ODPRAVO KRŠČANSKIH MORALNIH ZAPOVEDI kot nečloveških, nerazumskih, nevrednih. Pa ne zaradi tega, ker bi bile napačne, sploh ne – gre le za to, da temeljijo na subjektivni percepciji, izvirajo torej iz uma, in kot take nikoli ne morejo zadobiti drugačne vrednosti kakor zgolj subjektivne…Vrednota mora biti odpravljena zato, povedano v eni besedi, ker ni  objektivna. Ali ste, spoštovani gospod Pogačar, prevrednotili vrednost slikanja? Slikarstvu odvzeli primat arbitrarnosti?