Živko Marušič: Osim toga nemam ništa

»Slikarstvo je čisto.

Slikarstvo je enostavno.

Slika je avantura, je večno iskanje.

Intuicija je zelo pomembna pri ustvarjanju.«

(Ž. Marušič)

Pregledna razstava risb Živka Marušiča zajema dela, ki so nastala med letoma 1980 in 2020. Marušič je eden najbolj kreativnih slovenskih umetnikov. Na to namiguje tudi dejstvo, da je že pred dvajsetimi leti prejel nagrado Prešernovega sklada za samostojno razstavo Slika je mrtva – naj živi slika!, ki jo je razstavljal v Moderni galeriji leta 1998. Zaradi njegovega izvirnega pristopa k figuraliki so ga kritiki že takrat umeščali med prepoznavne evropske predstavnike figuralnega slikarstva.

Živko Marušič se po dvajsetih letih prvič samostojno predstavlja v Galeriji Prešernovih nagrajencev v Kranju. Odločil se je, da na ogled postavi dela na papirju, ki jih je zaznamoval z izrazito svojskim, osebnim pristopom. Gre za intimne risbe, ki jih hrani v svojem osebnem arhivu in bodo javnosti predstavljene prvič. Na ogled bo postavljen njegov pregledni opus ustvarjanja skozi študijske risbe, ki zajemajo štiridesetletno ustvarjalno obdobje. Papirji, risbe, pasteli, akvareli, kolaži, skice, narejene v različnih slikarskih tehnikah, od uporabe preprostega svinčnika ali grafita/oglja, krede ali pastelov, tuša, kemičnega svinčnika, do vodnih akvarelov, kolažev in tudi risb, ki so ustvarjene v oljnih barvah (česar na papirju ponavadi ne uporabljajo). Pa ne le to: skozi opazovanje različnih vrst papirja, ki jih uporablja umetnik, kakor v preciznem baletu med najcenejšimi kartonastimi raztrganinami in najkvalitetnejšimi japonskimi umetniškimi papirusi, prepoznamo pomembnost nikoli naključno izbrane podlage. Marušič namreč ve, da risba, ki je velikokrat »zgolj« študijski pripomoček, le prehod k sliki in s tem v bistvu odloženi tukaj-in-zdaj, potrebuje notranje pulziranje in živost, ki pogosto prerašča v radoživost, da bi samostojno zaživela. Ta – upoštevajoč manko primernih terminov – eterični utrip risba (predvsem v primeru Živka Marušiča) pridobi s podlago.

Živko Marušič je mojster slikarskih tehnik. Razstavlja intimne študijske skice, s katerimi že v osnovi raziskuje uporabo tehnike, barve, zasnove, osnove, forme, torej vseh slikarskih pravil. Slikar je prepoznaven po značilni močni barvi in gibljivi figuri. Gre za zelo osebne slikarske študije, ki dokazujejo pomembnost figure ter slikarsko resnost in zrelost. Figura že s samo postavitvijo v brezčasni prostor umetniškega dela postane nadrealistična, hkrati pa s svojo mehkobno silhueto oznanja (pogosto že kar kriči) svojo konstantno živost. Subjektivnost disproporcionalne figure preraste v gibanje umetniške substance, v neujemljivo odprtost bivanja, ki omogoča umetnikovo svobodo ustvarjanja in njegov povsem samosvoj izraz.

Poleg neskončne domišljije in kompleksnega humorja, ki odlikujeta njegova dela, je Marušič tudi izvrsten pripovedovalec zgodb in eden redkih, ki obvladajo punch-line. Vse te lastnosti, nadgrajene z ekstravagantnim karakterjem, enkratno domišljijo in izjemnim znanjem, osmišljajo Marušičev svojstveni slikarski svet. Ta je predvsem ironičen, kar so pri Marušiču prepoznali mnogi umetnostni zgodovinarji, kritiki, kustosi, filozofi, profesorji in študentje, predvsem pa tisti, ki so delovali v času povojne Jugoslavije: Ješa Denegri, Tomaž Brejc, Jure Mikuž, Andrej Medved, Nadja Zgonik in Nadja Gnamuš.

Na razstavi so tudi risarski dnevniki, ki predstavljajo nekakšen “fotoarhiv” njegovih del, kjer so zelo natančno zabeleženi podatki o nastanku slik, krokijevski nastavki del s postavitvijo figure, formata in uporabo barv, naslov, letnice in podobno. Umetnik pogosto poroča tudi o provenienci slik ter z njimi dokazuje avtentičnost del. Ti ročno narejeni “fotoarhivi” so v resnici nekakšni umetnikovi kodeksi, zapisi iz podzemlja, celo elaborati umetnikove intimne zavzetosti in nenehnega pre-vpraševanja lastne izvornosti.

Marušič je iznajdljiv slikar, ki se neprestano »poigrava«. Izraža se na svojstveni in unikatni način, s čimer venomer znova sprošča svojo risarsko linijo in jo transformira v mehko, gibko ter u(b)pogljivo. Je zelo radoveden umetnik, ki rad raziskuje, kar ves čas dokazuje skozi svoj umetniški proces, ki je nenehno v pogonu. »Biti slikar je naporno,« še danes trdi Marušič. »Slikar mora delovati v sedanjosti, poznati preteklost in hkrati biti vizionar, poznati mora zgodovino in tehniko, predvsem pa mora biti v svoji izvedbi neprestano inovativen, če hoče skočiti iz povprečja in uspeti kot umetnik.«

In to je – povejmo pošteno – za Marušiča prej kazen kakor nagrada. Ne zato, ker bi mu zmanjkalo inovativnosti, temveč preprosto nikoli ni bil v povprečju. Mogoče je prav zato tudi raztrgal Prešernovo nagrado, ko jo je dobil. Danes na vprašanje, zakaj je to storil, nima zanesljivega odgovora, zgolj to, da dejanja ne obžaluje. Takrat je bil to upor proti državni nekulturi, ki za umetnike po padcu Jugoslavije ni skrbela, nanje se je spomnila le enkrat letno – enako je dandanes. Dan kulture in dan mrtvih imata identičen čas trajanja.

»Slikanje je avantura,« je nekoč rekel. »Nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo in kako se bo končalo. Lahko imaš dober ali pa slab dan. Ne moreš se odločiti, kaj boš naredil in kako se bo tisto zaključilo. To pride samo, z iskanjem.«

Morebiti sta si zato tako blizu z Bukowskim, ki je eden od stalnih članov Marušičeve osebne biblioteke.

Nina Jeza, Artists&Poor’s