Nattevagten Mateja Čepina
Matej Čepin se tokrat predstavlja v vlogi nočnega čuvaja, čuvarja prepovedanih sanj, nemega, a ne brezbrižnega opazovalca sveta. Kontrapunkt naravnega vztrajanja umetnikovemu procesu je isto doma,v vlagi kleti in mraku podzemlja oživljena plesen. Fungiranje Mateja Čepina je svojevrsten poskus združevanja freudovskega Erosa in Tanatosa, ki je (in to Čepin dobro ve) seveda vnaprej obsojen na nemilostno kroženje v idiosinkratinem diskurzu slehernega subjekta. Gliva je zajedalec, odvisen od medija, ki ga najeda. Čepin elegantno transformira sanje kot izpolnitev želje v sublimno reprezentacijo one plesni, ki počasi, a zato vztrajno in v primernem okolju tudi v neskončnost, duši individuum, ki skuša zgolj vzdrževati tisto, kar bi šele moral postati: svobodno človeško bit, razpeto med življenjem in smrtjo, med tu in tam, med zdaj in potem.

Nina Jeza, Artists&Poor’s