Duša slike: Módus vivéndi
Slikarstvo Duše Jesih v slovenski likovni umetnosti stilno umeščamo v geometrično abstrakcijo, katere značilnost je vizualno komponiranje umetnine z geometrijskimi oblikami in elementi ali strukturami na dvodimenzionalnem platnu po v naprej določenih matematičnih načelih, ki se zdijo skladna z znanstvenim pravili narave. Geometrična abstrakcija v slovenski likovni produkciji sicer ni unikum; aktualna je že celo stoletje, ko je bil njen izraz označen še kot avantgarda. A slikarski razpon Duše Jesih se nikakor ne zaključi samo pri vplivu abstraktnega geometrizma, temveč se dotika skoraj vseh -izmov 20. stoletja.
Módus vivéndi v prevodu pomeni doseči odnos, ki omogoča sožitje. Duša Jesih preko slikarskega medija z geometrijskimi formami konstruira skladnjo horizontalnih in vertikalnih oblik v arhitekturne razsežnosti na dvodimenzionalnem platnu. Tisto, kar umetnico pomembno ločuje, je ohranjanje izrecne distance do preteklosti in njenih omejitev, in se ne pusti zapirati v kakršnokoli smer ali gibanje. V obdobju moderne umetnosti in sploh vseh umetniških gibanjih 20. in 21. stoletja je skupna točka umetniških del ta, da smisel ni v razumevanju dela, temveč v razmišljanju o njem.
Duša Jesih na samosvoj način vključuje avantgardne in neoavantgardne smeri dvajsetega stoletja ter ustvarja povsem novo, sodobno umetniško delo za enaindvajseto stoletje. S subjektivnostjo spontanega občutka in objektivnim umetniškim znanjem ustvarja svojo lastno umetniško izraznost. Njene monokromne slike odražajo omejene odtenke črno-belih kvadratov, ki vzbujajo suprematistični občutek, ki pravzaprav pomeni čistost percepcije. Gre za čisti konceptualizem nepredmetnih oblik brez zaslombe v fizičnih objektih realnosti. Gre za estetiko, ki temelji na ploskovnih, docela geometrijskih oblikah, nastalih na podlagi metafizičnega “filinga”in ne jukstapozicije, ki se v resnici vzpostavi šele naknadno.
Povedano drugače: modus vivendi kot ureditev, ki omogoča preseganje navidezne nezdružljivosti, obstoji zmeraj le začasno in v konsenzu. Da bi pomirili nasprotja, naravna ali politična ali strukturna ali vsebinska, je potrebno formalizirati različne vrste organskih modelov, ki nosijo vsak svojo substanco in bistveno obstojijo zaradi te naravne diference: razlike, ki jo imajo do drugih. Prav to je tudi bistvo sožitja, ki ga avtorica s prepričljivo samozavestjo, a vendarle nevsiljivo, arhitekturno po-ustvarja v slikarskem mediju. Ploskev in njena redukcija, linija, kot temeljna izrazna objekta lahko obstojita ločeno, a vsakič le v točno določenem trenutku ter na točno določenem mestu. Modus vivendi Duše Jesih se vzpostavi šele, ko temeljni geometrijski lik izpostavi njegovemu kontrapunktu. Kompozicijsko simetrijo sožitja, ki vznikne v poudarjanju univerzalne različnosti, pa dokončno formalizira šele z vključitvijo gledalčevega pogleda.
Duša Jesih stopi še korak dlje z geometrijsko animacijo, ki vsebuje element presenečenja. Umetnica namreč s pomočjo računalniške digitalizacije spreminja vzorce mrež in s pomočjo animacije dodaja sliki energijo ter jo nadgrajuje v kontrolirani kaos. Naključij ni, gre za umetničino spontanost ustvarjanja, kar je tudi zadnja in najmočnejša vrlina lepote v umetnosti. Z digitalizacijo slikarskega dialoga še dodatno po-ustvarja neskončni ritem individualnih ‘modulov’ ali gradnikov, s katerim preseže vsakdanjost materialnosti. Pogled razkriva, čeprav ničesar ne odkriva. Duša Jesih očesu odvzema primat odločanja, še več: razkrinka ga kot subjektiviranega in mu, Duši-brižno, dovoljuje zgolj možnost opazovanja.
Ciklus Modus vivendi naslavlja nekaj, čemur bi rekli univerzalna umetnina. To ni reprezentacija, ampak gre za čisto izpovedno resnico, tudi kultnega pomena v barvah ali podobah ni, saj so te poenotene; Duša Jesih sliko reformira v meditacijo. Umetničin namen ni upodabljanje objektov realnosti, celo več: ni niti simboličen niti reprezentativen, temveč je izrazito purističen, čist, docela odprt kontemplaciji čiste umetnosti. Perspektiva barve pomeni minimalistično redukcijo, ritem abstrakcije vzpostavlja konceptualnost dela ter ga tako nadgrajuje v vsaj drugačno: tako, ki hoče postati del spiritualne harmonije in to omogočiti tudi opazovalcu.
Objekta ni več. Zato pa prihaja Duša z Znakom.
Nina Jeza & Artists&Poor’s
KiBela, Ulica kneza Koclja 9, Maribor