Alenka Viceljo Porcelanaste impresije

DSC05043

Alenka Viceljo je ena redkih umetnic, ki ustvarja reliefne podobe iz porcelana. Kiparka v sliki išče rešitve, njene figure so v nenehnem gibanju, v impresiji, saj ji globina prosojnosti omogoča vizualno tridimenzionalnost figure, ki pa je še vedno vezana na podlago. Viceljo je edina slovenska kiparka, ki ustvarja porcelanaste reliefne slike. Njen medij je porcelan, za katerega pravi, da je prefinjen, hladen in prosojen; za razliko od keramike, ki deluje toplo in precej bolj rustikalno. Tudi postopek žganja porcelana je zahtevnejši kakor pri keramiki, saj porcelan žgemo pri dosti višji temperaturi, pri čemer se brez prisotnosti kisika dogaja postopek sintranja in se porcelan skrči ter postane neporozen in prosojen. Z dodatnimi materiali, kot je na primer kobalt, pa belo-prosojni porcelan zadobi tudi modro barvo.

Kratek pogled v zgodovino izdelave porcelana razkrije, da je bil kitajski porcelan, ki še danes velja za najdragocenejšega, odkrit že leta 620. Kitajci so stoletja dolgo skrivali postopek njegove izdelave, v Evropi ga je šele v 18. stoletju ‘odkril’ alkimist Johann Friedrich Böttger. Porcelan imenujemo tudi belo zlato: kot pravi Alenka Viceljo, je “… njegov ogenj v peči kakor vulkan, ki žari v popolni belini.” Je prozorno prosojen, zato je videti krhek, čeprav je v resnici trd kot kamen ali s prozorno glazuro kot zglajen marmor. Viceljina porcelanasta Pieta deluje enako kakor, denimo, marmorna Michelangelova, saj doseže svetlobni učinek glorijskega sija materiala. Umetnica spoštuje temeljne faze postopka; ne spreminja ga, temveč ga vešče obvlada, da se lahko izraža popolnoma svobodno. Tudi likovne vsebine in motivi so klasično umetnostno-zgodovinski: prepoznamo motive iz grško-rimske mitologije, Biblije, liturgike, stihe pesmi ali izreke iz literature, pregovore.

Skupna nit vsemu naštetemu pa je človečnost. Med izdelovanjem motiva ikonske matere z otrokom ali Pieta, upodobljene trpeče matere, ki objokuje sinovo smrt, ostaja Alenka Viceljo v svoji upodobitvi docela ‘človeška’, tu-zemska, če za trenutek prestopimo metafizično mejo umetnosti. Njena umetnina ne upodablja direktno religiozne ali mitološke vsebine, temveč se umetnica izraža sodobno. Gre preprosto za motiv trpeče matere, ki izgubi otroka, ki je univerzalen. Tudi ko upodablja Danajo, poudarja čisto človeško ljubosumje ženske in izpostavlja prefriganost moškega, ki s simboliko zlatega dežja ponazarja pregrešnost Zeusa, ki izkoristi priložnost, da lahko prevara svojo zvesto ženo Hero. Podobno je z upodobitvijo Samsona in Dalile, v katerem tokrat ponazarja žensko prevarantstvo. Umetnica izbira motive, ki so univerzalni, in s tega vidika tudi izrazito humanistični ter povsem človeški. Človeške lastnosti hrepenenja, žalovanja, objokovanja, pregrešnosti so klasični motivi, preneseni v sodobne vsebine in v človeška okolja.

V delih Alenke Viceljo je zaznati močno eteričnost oblikovanih podob, ki so nekoliko dvignjene nad ravnino ozadja; z zlato nitko in s kobaltom dodaja modrino ter platinast element, ki relief še dodatno poglablja, predvsem v delih iz njenega starejšega ciklusa. V omenjenih motivih umetnica ostaja tudi izrazito ženstvena. Razstava vključuje tako še triptih Kaj ženske (vedno) rabijo: Čevlji, torbica in plašč ter ciklus upodobitev Kleopatre, ene najmočnejših (in najlepših) karizmatičnih ženskih vladark in – s čimer Viceljeva dodaja še človeški element – tudi nagnjena k spletkam.

Novejši ciklus, naslovljen Obrazi, je plod dela zadnjih dveh let. Gre za ciklus risb s porcelansko nitko, ki so nevtralno opremljene, s tankimi neizrazitimi srebrnimi okvirji nalepljene na steklo, da passepartout deluje kakor galerijski zid. Rekli bi, da gre za porcelanaste krokije, torej risbe, ki nastanejo v eni potezi. Predstavljajo dialoge z najrazličnejšimi razpoloženji, vključujoč poljube, strasti, harmonije, tudi snubitve, prepire, odtujenosti: spet gre za docela vsakdanja čustvena razpoloženja.

Zadnji ciklus Korale, ki združuje skoraj štirideset najrazličnejših oblik in barv, narejenih iz odpadkov mase pri proizvodnji porcelanskih izdelkov, je rezultat spontanega nastanka. Ob propadu keramične tovarne na Hrvaškem so namreč v peči metali še zadnje ostanke, s čimer je bila ogrožena tudi umetničina prihodnost. Odpadni material je zato reciklirala, predelala v organske, nesimetrične oblike različnih barvnih odtenkov, s čimer je ustvarila prave koralne grebene.

Trije razstavljeni ciklusi predstavljajo odličen vpogled v umetničino ustvarjanje v porcelanu; zaokroženi so z nekaj klasičnimi umetnostno-zgodovinskimi motivi, postavitev v prelepem galerijskem prostoru pa še dodatno poudarja prefinjenost tehnike in občutljivost forme, s katero nas prepričljivo nagovarja umetnica.

Nina Jeza

 

Galerija Krško, Valvasorjevo nabrežje 4, Krško.