Betina Habjanič, Crime scene: Christmas

56-1

Ob (ob)letnici razvpite akcije oziroma performansa 100kg, ki ga je umetnica izvedla 30. decembra 2017 v centru Ljubljane, ko je v svoj praznični dom skušala privleči novoletni mesni kadaver, ki se je od siceršnjih svinjskih zrezkov ločil le po količini in surovi obliki, se umetnica Betina Habjanič tokrat reminescentno obrača od dejanj k (začasnim) besedam. Pot domov so ji takrat prekrižali državni organi v obliki policije, ki tudi v času novoletnega veselja skrbi za dobrobit meščanov, ki bi utegnila – kakor so zapisali v kasnejši prijavi – prebivalce glavnega mesta pretresti do obisti oziroma vsaj tako globoko, da bi jih – bognedaj – odvrnila celo od uživanja mesa.

Umetnica cikel zaključuje z razstavo, naslovljeno Crime scene: Christmas, ki bo na ogled postavljena v prostorih mariborskega izobraževalnega laboratorija GT22. Prav tam je namreč z družbeno-koristnim delom tudi formalno odslužila s strani sodišča izrečeno ji kazen.

Praznovanje božiča simbolično predstavlja slavljenje nekega rojstva, ki pa na ravni drugih – denimo svinjskih ali govejih bitij – pomeni istočasno tudi množični masaker ene vrse bitij za potrebe prehranjevanja druge vrste bitij. Božič sicer v tem smislu ni nič specifičnega, temveč prej simptomatsko “prisilno dejanje”: uživanje mesa ob slavljenju rojstva božjega sina, tistega torej, ki je propagiral kruh, ne pa proteinov, je precej bolj povezano z izkazovanjem bogastva in napuhom, ki eskalira v božičnih večerjah in darilih kakor pa s pristno praznično izkušnjo.

Crime scene se nanaša tudi na “ilegalno” plat projekta 100kg. Navidezna ilegalnost in z njo bizarnost celotnega performativa je prav v tem, da kupovanje mesa ni prepovedano, medtem ko prenos večje količine mesa – kupljenega na popolnoma legalen in davkoplačevalcem prijazen način, dokazljiv z računom – bode v oči zaradi povezave s truplom, od katerega pač (še ni) ni ločeno.

Vprašanje ileganosti je torej vprašanje ustreznosti konteksta, v imenu katerega se “klanje” dogaja. V smislu svetosti življenja je vsakršno klanje že na sebi crime scene: v določenih primerih smo pripravljeni zamižati na oko svetosti, da se bistvo življenja svinjskega ali govejega zrezka spremeni v kulinarični objekt. Subjekt je objektiviran in s tem prebavljiv. Požrt.

Zato je vsako truplo hegeljanski Dingan-sich; objekt, ki je “odložil” svojo organskost v imenu prehranjevalnega in zato višjega cilja, ob čemer je šla v nemar moralno-etična komponenta in celotna svetost življenja, za katero si danes civilizirani narodi tako prizadevajo, da jo želijo celo zapisati v ustavo. Organi ne opravljajo nikakršne bivanjske funkcije več: organi so moteč element končnemu cilju, zaželenemu truplu, svetemu Šniclu.

Posvečeno projektu 100kg: vsem truplom, sistemskim organom in svetovnim bitjem.

[robo-gallery id=3975]